Tiskane izdaje
Blagor narodu je nova predstava v Plesnem teatru Ljubljana (PTL). Avtorica in koreografinja plesne predstave Sinja Ožbolt se je na svoj način lotila strahu in posebnega nelagodja, ki ga sproža, vseskozi pa jo je spremljala znamenita slika Splav meduze Theodora Gericaulta.
Predstava je zelo aktualna, čeprav jo je Ožboltova miselno zasnovala že pred več kot letom dni. Kakor nam je povedala, jo Splav meduze spremlja že več več kot dvajset let, kar pomeni, da aktualna situacija ni bila osnovna tema, vendar se glede na dogajanje danes asociacije ponujajo same po sebi. »V slovenskem vsakdanu se tukaj in zdaj (z begunci ali brez njih) poraja in dogaja zadosti sovražnosti, nasilja, raznih plotov in ograj. Takšen vsakdan »naroda« v veliki meri ponuja zanikanje izkustva drugih. Najhujše zlo in netoleranca se porajata v ksenofobiji, v samem pogledu, ki povsod okoli sebe vidi netolerantne, vsiljive druge,« je dodala.
Človekovo življenje uravnava načelo ugodja, stremljenje k užitku, toda programa tega načela ni mogoče realizirati, beremo v spremni besedi k predstavi. Na poti mu stojijo mnogotere prepreke, notranje in zunanje: krhkost in umrljivost telesa, nezmožnost prilagajanja, nelagodje vnanjega sveta, ki ni po meri naših potreb in želja. Najmočnejše nelagodje je tisto, ki se pojavi ob užitku Drugega. Drugi prihajajo k nam. Kdo je tam notri, v naših mislih, ki bere te besede, čuti ta strah? O kakšnem strahu, strahu pred čem je govora, nas je zanimalo. »Gre za strah pred pogledom drugih in na druge, ki je v končni fazi usmerjen na nas same. Strah pred neumnostjo, pred realnim, pred prihodnostjo.«
Ples odpira meje
Ples, kot vsaka druga umetnost, lahko odpira meje v glavah gledalcev. »Brez umetnosti bi se človeštvo še bolj pobijalo, uničevalo,« je prepričana avtorica. »Ples kot umetniška zvrst uprizori nove zgodbe, oblike in vsebine, ki drugače ne bi obstajale. Spreminja in razširja naše delovanje, vedenje. Umetnost izhaja iz sveta, je del sveta, a je hkrati njegova razlika, presežek. Je tudi odkritje, a ne nujno vedno prijetno, lepo odkritje.«
Kakšno predstavo lahko pričakujemo? »Kot vemo iz »dobrih« teorij o komediji, se rojstvo komedije poraja iz duha obupa. Predstave sodobnega plesa vedno prinesejo tudi nekaj, kar je onstran narave »pojasnljivega«; se dotika ravni čutnega, (ne)smiselnega,« je še povedala Ožboltova. Predstava je nastala kot plod skupnega dela izvajalcev in soustvarjalcev: Ane Čigon, Sare Janašković, Sabine Schwenner, Dušana Teropšiča, Matije Udoviča in Eni Vesović, v sodelovanju z dramaturginjo Andrejo Kopač, oblikovalcem svetlobe Aljažem Zaletelom, kostumografinjo Urško Recer in avtorjem glasbe Matjažem Predanićem. Glasbenik je ves čas sodeloval na vajah; v razgovorih, debatah. Skupaj so razvijali idejo in glasba je ena ključnih komponent predstave, je po besedah ustvarjalcev »njena čutna dramaturgija«.
Sinja Ožbolt se že vsaj dvajset let osredotoča na odnos med gibom, telesom in besedo in raziskuje improvizacijske postopke. Ples in gib sta ji vedno pomenila izziv in tveganje ter hkrati stališče, pozornost in vztrajanje. Umetnost se upira vsakdanjemu redu stvari, je že dolgo nazaj rekla avtorica, in si je v ustvarjalnem procesu prizadevala možnosti spreminjati v svetove, ki bi sicer ostajali nerojeni. Koreografinja, plesalka in pedagoginja Sinja Ožbolt sicer velja za eno ključnih osebnosti sodobnega plesa na Slovenskem.
