Nenehno v iskanju zvoka telesa

Rosana Hribar in Gregor Luštek­ sta garača, pri delu sta disciplinirana in vztrajna. Danes sta na vrhuncu plesne kariere, plesala sta v solo predstavah, ­sodelovala pri večjih projektih.­ Njuno kariero so močno zaznamovali Dueti, s katerimi sta vsakič znova osebnostno in umetniško zorela.

Vrhunskost in osupljiva izvedba sta najpogostejši oznaki serije plesnih duetov, ki jih bomo v začetku junija videli v Cankarjevem domu v ­zgoščeni podobi. Jutri bo v dvorani Lili Novy CD Mali plesni simpozij posvečen njunemu ustvarjanju.

Začela sta kot ljubezenski in ustvarjalni par, zdaj pa ostajata kreativni plesni par. Kako je vajino intimno življenje zaznamovalo skupno plesno ustvarjalnost in obratno?

Gregor: Vse vpliva na ustvarjanje. Medsebojni odnos te seveda zaznamuje in opredeljuje, kako in kaj delaš, a ne samo v enem tipu razmerja, ampak v vseh. Kar čutiš in doživljaš, potem tudi plešeš. Zelo preprosto.

Rosana: V duetu si nenehno v dialogu, ki je lahko dober ali slab, in če je slab, se to pozna tudi pri ustvarjanju. Vendar je mogoče ustvariti presežke tudi znotraj konflikta, saj včasih zaradi zaostrene situacije lažje prestopaš meje lastnega ega.

Gregor: Ne gre samo za osebno, ampak tudi profesionalno poznavanje. Pri Duetih moram brati Rosano, in če mi to uspe, je dobro, če pa ne, se lovim. Od tega je odvisna tudi dinamika, kako bo videti, kakšne bodo situacije. Vsaka koreografija je odvisna od trenutne situacije, od vsakdanjika. V tem je živost nastopa. Dueti zahtevajo popolno zbranost, da lahko slediš sebi v odnosu do soplesalca.

Čar vajinih Duetov je tudi v tem, da se stopnjujejo, nadgrajujejo, 'pripovedujejo' vajino življenjsko­ zgodbo. Da sta intimno zelo povezana, je bilo (in je še vedno) mogoče zaznati prav v Duetih. Se motim?

Gregor: Ne.

Rosana: Ne. Ves ta čas, ki sva ga preživela skupaj celostno, ne samo v plesnih dvoranah, je pisal zgodovino v telesu in odnosu, kar se je zrcalilo v plesu. In ta zgodovina skupnega ne bo nikoli izginila.

Gregor: Ne gre samo za prednosti tovrstnega odnosa, včasih je treba kaj tudi na novo spoznati, delati z drugo osebo, ki je ne poznaš, ker to daje tvoji kreativnosti nov šarm, odpirajo se novi prostori. V Duetih je bilo 'lažje' to, da sem, ker Rosano tako dobro poznam, skoraj vedno vnaprej vedel, kdaj se bo ­premaknila in kako.

Rosana: Pri naju se emocije sprožajo brez tolerance, brez cenzure. V tem primeru si manj previden, ne varčuješ z izpovedjo. Izmenjava je hitra in neposredna, kar je sicer dobro za predstavo, a manj prijetno za odnos.

Oba sta se poskusila tudi v solo plesnih predstavah. Kaj so njihove prednosti in kaj slabosti?

Gregor: Samo enkrat sem nastopil s solo predstavo in tega se ne bom več lotil. Takrat sem si očitno zaželel samorefleksije in nisem imel pojma, kam grem. Imel sem idejo in zbral veliko materiala, a ker ga nisem sproti 'odvažal', sem bil preveč zaprt. Duet je hvaležna disciplina, ker vse, kar narediš, delaš prek soplesalca, prek njegove prisotnosti. Ko si sam, pa si v celoti odvisen od sebe, nimaš odvoda. To je tako, kot da si v ­zaporu.

Rosana: Ne, ni nujno, nekateri se v solih zelo dobro počutijo, znajdejo. Tudi meni se zdi solo predstava ena težjih stvari, hkrati pa priložnost, da pri sebi narediš ­generalno čiščenje.

Sta pri Duetih vedno sama delala koreografije?

Rosana: Ja. Duete sva delala sama, nočeva režiserjev, dramaturgov ali drugih svetovalcev.

Gregor: Preden sva končala Duete,­ sva povabila določene prijatelje, osebe, ki jim zaupava, da sva dobila refleksijo, vendar je nisva nujno upoštevala.

Sodelovala sta tudi pri večjih projektih. Kakšno je bilo delo v večji skupini? Kako pomembno je, da se plesalci ujamejo, čutijo?

Rosana: Zasedba je ključna.

Gregor: Če je mogoče preživeti 'žute minute', psihe ali frke, frustracije posameznika, je mogoče iz tega tudi nekaj potegniti. Vsakemu umetniku, človeku je dovoljeno imeti določene frustracije in dokler ni namenoma nesramen in rušilen, lahko ples nastaja.

Kakšna je pri tem vloga ­koreografa?

Gregor: Pomembna, ker mora uskladiti in realizirati idejo in pri tem potegniti maksimum iz plesalca. Ples zahteva veliko fizičnega napora. Plesalec šele po tistem, ko prediha telo in ga prepusti naporu, začne izražati določene emocije v telesu. Tudi športniki morajo biti predihani, preventilirani, utrjeni, če hočejo doseči najboljše ­rezultate.

Sta plesalca v letih, ko vajino telo ne zmore več toliko kot pri dvajsetih. Kako se spopadata s tem, kako to doživljata?

Rosana: Nehala bom, ko mi telo ne bo več dalo, a zdaj še da, čeprav težje, a gre. Če se bo zgodilo kaj radikalnega, bom videla … A do takrat lahko še marsikaj povem. Odra še ne bi rada zapustila. Ukvarjanje s poučevanjem ali koreografijo je povsem nekaj ­drugega.

Gregor: Bo pa ostal ples ­prstkov ...

Kaj pove ples, česar beseda ne more, in kaj beseda, česar ples ne more?

Rosana: O tem so mnenja različna, saj ravno metafizičnost plesa opazovalcu pušča široko polje ­interpretacije.

Gregor: To je predvsem stvar sprejemnika. Beseda že sama po sebi nosi pomen, ko je izgovorjena. Prav tako v plesu, ko ne govoriš, a kar ­odplešeš, 'pristane' v očeh gledalca/poslušalca. Če hočeš s plesom kaj povedati, si v zmoti že na začetku. Ples je abstrakten, čeprav morda prinaša neke družbene imidže, ampak v biti je kot čista ljubezen, emocija.

Rosana: Ampak vseeno skozi neko režijo, kontekst in simboliko ­ustvarjaš zgodbo.

Gregor: Vendar je ples sam po sebi samo ples in nič več, gib je gib.

Rosana: Ampak, če te primem za vrat, je to tudi gib, ki ga bo gledalec najverjetneje prebral kot agresivno dejanje. Od moje intence je odvisno, ali bom to naredila agresivno, napadalno ali ljubeče, proseče. To je potem zgodba.

Gregor: Res, sama akcija lahko govori, če so intence jasne. Vendar, ko intence enkrat spraviš v ples, v vzorce in ritme, morajo izgubiti svoj pomen, da se lahko na novo vzpostavijo in dobiš esenco tistega, kar ples je. Ne moreš privoliti v obravnavo ena proti ena.

Oba prihajata iz Novega mesta, tako kot znamenita plesalca Pino in Pia Mlakar, ki sta jima pred leti posvetila posebno plesno predstavo. Kaj so vaše skupne točke, kaj razlike?

Rosana: Mlakarja sta iz baletnega sveta in odkrila, spoznala sva ju zelo pozno. Naletela sva na posnetek Suite iz njunega baleta Lok, ki sta ga odplesala Maruša in Vojko Vidmar, posnela pa sta ga Mlakarja. Nastal je konec tridesetih let in med gledanjem sva obnemela. Nisva mogla verjeti, da sta bila v tistem času tako napredna. Njun pas de deux je v svoji esenci izražal prav tisto, kar sva midva iskala toliko let kasneje v ­sodobnem plesu.

Gregor: Njuna sodobnost je razvidna iz tega, kako sta študirala in uporabljala etno ritme, plese iz neevropskih držav, in gradila na dinamiki, ki ni izhajala samo iz baleta, ampak ima pridih drugačnosti, ritualov. Lok naju je fasciniral tudi zato, ker je bil odplesan v čisti tišini. Lahko si ga samo poslušal. Tudi midva sva prve Duete začela brez glasbe.

Rosana: Ja, iskala sva zvok ­telesa.

Gregor: Najina prioriteta je bila ­slišati telo. Kot partitura.

Vajina učitelja sta bila Ksenija Hribar in Matjaž Farič. Kako pomembni so pri ustvarjalnih začetkih in kasneje pri razvoju učitelji?

Rosana: Z Matjažem sem veliko sodelovala. Njegove koreografije so bile tehnično zelo zahtevne. Matjaž je koreograf, ki se je v svojem opusu lotil tudi scensko in vsebinsko zahtevnih plesnih postavitev na velikih odrih in spomnim se, kako smo garali. Taka šola je zlata vredna ter nujna za plesalca, da se utrdi, ­izoblikuje.

Kaj pa tuji vzori?

Gregor: Nič posebnega. Je pa dobro, če delaš z različnimi ustvarjalci. Faričeva obsesija je natančnost, ritem, kar je super. Damir Zlatar Frey pa je znal delati s telesom tako, da ga je uporabljal kot funkcijo, poleg tega je bil neverjetno vztrajen. Od vsakega se nekaj naučiš, odpirajo se ti različni svetovi in ne bi bilo prav, če bi sledil le enemu, ker bi se lahko hitro zaklenil.

Kakšna je trenutno naša plesna scena? Zakaj je tako razpršena?

Rosana: Ključni problem je, da je plesna ustvarjalnost podhranjena in ne more biti drugače, kot da vlada nekakšna 'kolektivna depresija'.

Gregor: Vsak dela le za svoje preživetje. Na neodvisni sceni danes skoraj ni mogoče delati večjih ­predstav.

Vrhunskost in osupljiva izvedba sta najpogostejši oznaki vajinih plesnih predstav. Kako se počutita po nastopih?

Rosana: Moja prva misel je pivo in cigareta. Ko pridem domov, si vzamem čas in grem v glavi še enkrat skozi predstavo. Ne zato, da bi iskala napake, ampak zato, ker so ti trenutki tako dragoceni … Nobena droga ne more zagotoviti tako lepega občutka. Z razmislekom si podaljšam občutek sreče in ­zadovoljstva.

Gregor: Ja, v telesu se med plesom sprožajo neke substance. Duet pomeni 45 minut čiste koncentracije in med tem naporom se nekaj dogaja … Kot bi šlo za odvisnost.

Rosana: Pred Dueti imam vedno tremo, a ne zaradi občinstva, ampak strah pred naporom, ker vem, v kaj se moram pahniti, in ni kondicije, ki bi mi to olajšala, saj več ko je imam, več dam, in nikdar ni dovolj.

Gregor: Poboža pa te odziv gledalcev, ki se zahvaljujejo. To pomeni, da si se nekoga dotaknil, da si šel čez portal. In kaj je lepšega od zavedanja, da si nekomu nekaj pričaral, nekaj dal.

Zdaj pripravljata Maratonski duet. Ali maraton pomeni dolgo časovno­ formo ali predvsem ­plesno zgoščenost?

Rosana: Najprej se mi je zdela ideja, da bi združila Duete v eno predstavo, fantastična, zdaj, ko vadiva, pa je realnost precej kruta in boleča.

Gregor: Največ materiala bova vzela iz zadnjih štirih Duetov. Skušava najti neki lok, narediti presek tega, kako sva doživljala in interpretirala določeno obdobje v najinem življenju. Maratonu bo sledil krst ali pa toplice. Sicer pa imava stolček v predstavi, da bova lahko malo posedela in se nadihala …