Tiskane izdaje
Umetniški kolektiv Montažstroj je svojo petindvajsetletnico delovanja praznoval (tudi) s premiero A gdje je revolucija, stoko? avtorja Boruta Šeparovića, ki je bila pred nekaj dnevi v hrvaškem ZKM (Zagrebačko kazalište mladih).
Gre za totalni, angažirani teater, ki ga je ustanovil in ga vodi režiser Borut Šeparović. V slovenskem gledališkem prostoru ni neznan, pred dvema letoma je sodeloval s SMG, kjer je režiral Razrednega sovražnika. S to predstavo so sodelovali na 39. mednarodnem festivalu alternativnega in novega gledališča Infant v Novem Sadu in zanjo prejeli nagrado za posebno izraznost na mejnem področju med gledališčem in drugimi umetnostmi oziroma ustvarjalnostjo v najširšem smislu.
Na festivalu ExPonto pa smo leta 2013 videli njegovo predstavo 55+, v kateri je angažiral več kot štirideset hrvaških upokojencev ali ljudi, starejših od 55 let, ki so ponudili občinstvu resnične zgodbe in razmišljanje o novem sistemu ter svojih problemih.
Tragikomična predstava z močnimi socialnimi elementi in postavljanjem vprašanj o meji neoliberalnega načina razmišljanja v postsocialističnih okoljih je močno razburila hrvaško javnost. Angažirana, udarna in brezkompromisna je tudi najnovejša predstava, za katero vlada veliko zanimanje, tako da so zaradi razprodanih vstopnic pripravili še eno ponovitev, ki bo v ZKM jutri.
O avtorskih pravicah
Razprave za in proti so se začele takoj po zagrebški premieri: ali gre sploh za originalno predstavo ali bolj za veščo avtorsko reciklažo in ali je avtorsko relevantno ali primerno kršiti tuje avtorske pravice in imenovati tiste, ki se pritožujejo, začenja gledališko kritiko Večernji list. V predstavi namreč Šeparović grobo in glasno polemizira o avtorskih pravicah, predvsem s področja glasbe. Govora je o glasbi iz 80. let, ki je nastajala v tedanjem skupnem jugoslovanskem prostoru in se je močno vtisnila v spomin več generacij.
S tem vzbuja grenko nostalgijo, ki pa je neznana mlajšim oziroma tistim, ki so se rodili po letu 1980. Za vse, ki pa so živeli v času t. i. novega vala, pa v tistem času niso videli le glasbe, ampak tudi upanje v boljši svet. Šeparović glasbo uporabi predvsem za osnovo ali matrico, na podlagi katere občinstvu (in sebi!) postavlja širša družbeno-politična vprašanja.
»Nikoli nisem hotel delati gledališča, v katerem ljudje sedijo in gledajo, igralci pa stojijo in lepo govorijo,« je pred leti povedal za Sobotno prilogo. Njegov bes je usmerjen proti političnemu sistemu, ki dovoljuje hude socialne neenakosti, in se sprašuje, ali je to demokracija, ki smo si jo želeli? »Vprašanje je, ali ni vez parlamentarne demokracije in kapitalizma malo premočna, da bi sploh lahko govorili o demokraciji,« pravi Šeparović.
V gledališču vidi še vedno močen potencial, da lahko naredi majhne popravke sveta, v katerem živimo. Ne more ga obrniti na glavo, ker je gledališče hkrati v svetu in zunaj sveta. Pravi, da je sam pravzaprav v luksuznem položaju, kar pa ne pomeni, da v svojem delu ne bi solidariziral z nekom, ki mu ni tako dobro kot njemu.
Svojo trditev, da »ko bo večja skupina ljudi dojela, da ni prav, da imajo nekateri preveč in nekateri nič, se bodo stvari začele zares spreminjati«, preverja tudi v najnovejši predstavi.
Od grafita do zgodbe
Zgodba se začne z nekdanjim projektom Montažstroja Mali čovjek želi preko crte (MČŽPC), v kateri je »Zbor malih ljudi« izvajal hite novega vala. Ko je Dušan Kojić iz benda Šarlo Akrobata prepovedal uporabo svojih pesmi, najprej tiste Ona se budi, je predstava umrla. V novi pa se Šeparović sprašuje, zakaj. Predstava A gdje je revolucija, stoko? gradi svojo zgodbo na digitalnih ostankih omenjenega projekta. Na prazni sceni ZKM je nekaj mikrofonov in veliko platno, na katerem vrtijo odlomke, posnetke MČŽPC. Nova predstava dolguje ime davnemu in legendarnemu grafitu z zagrebških ulic, ki zdaj postane simbol vprašanja, kaj je javno dobro in kdo ima do njega pravico.
Šeparović je v predstavi samokritičen in pri tem, ko obsoja anemičnost in neodzivnost družbe na probleme neoliberalizma, govori, da je tudi Montažstroj tako kot vrsta drugih umetniških skupin in posameznikov odetih v oklep avtocenzure, ko pravi, »tudi mi smo tisti, ki ščitijo avtorstvo in tudi lagodnost lastnega življenja«. Zgodba o avtocenzuri sporoča: mi vsi (režiserji, dramaturgi, glasbeniki, novinarji, kritiki …) smo isti konformistični drek in to izvajalci dobesedno kričijo publiki v obraz. Povsem drugo vprašanje pa je, kdo jih želi slišati, komentira Večerni list.
Ob Borutu Šeparoviću, avtorju koncepta in režiserju predstave, je pomemben tudi avtorski prispevek Konrada Mulvaja, ki je podpisal glasbeno produkcijo in oblikovanje zvoka. On je, med drugim, ustvaril tudi »gledališko tišino«, saj je tako iz posnetkov kot tudi iz ust performerjev brisal določene dele, torej vse tisto, kar je prepovedano ali problematično.
Predstavo A gdje je revolucija, stoko? odlikuje visoka izvedbena raven, kar v gledaliških kritikah izpostavlja tudi večina osrednjih hrvaških dnevnikov. Prevladujejo nepopisna energija, strast in čisto ljudsko prepričanje. Na sceni so: Buga Klara Blanuša, Andreja Dodig, Nataša Mihoci (tudi koreografka in asistentka režije), Konrad Mulvaj in Ante Perković.
Performerke so glasbeno in gibalno močne in usklajene. Predstava je pravzaprav koncert s pogostimi (tudi daljšimi) agitatorskimi recitacijami.
Občinstvo je izvajalce tudi na petkovi ponovitvi nagradilo z glasnimi vzkliki »bravo« in dolgim aplavzom. Med občinstvom, ki je bilo generacijsko raznoliko, so prevladovali obiskovalci alternativne odrske produkcije, opaziti pa je bilo moč tudi ljudi, ki zahajajo predvsem v dvorano zagrebškega HNK.
