Tiskane izdaje
Danes je ljubezen škandal, tabu, primitivno čustvo, avtocenzurirano od vsakega vsaj malo mislečega bitja, prezrto od intelektualcev, izgnano celo iz varnega zavetja književnosti, pravi dramaturginja Jelena Mijovič. V Laclosovem romanu Nevarna razmerja in njegovi odrski uprizoritvi v mariborski Drami v režiji Aleksandra Popovskega ni tako.
Angažirano gledališče je po vašem mnenju izzvenelo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nam torej zdaj preostane le še analiza intimnih odnosov?
Osemdeseta leta so bila družbeno zelo angažirana, detajlno smo detektirali in analizirali stanje z medijskimi in kulturnimi instrumenti, vendar iz tega nismo znali potegniti lekcije, rezultat je znan. Zrušili smo sistem, ki se je imenoval komunizem, vendar smo malo ali nič naredili na preobrazbi posameznika, prav tako smo obsodili komunizem, nismo pa eksplicitno obsodili liberalnega kapitalizma, ki lahko ima podobne posledice.
Liberalni kapitalizem pred kratkim ni neposredno povzročil smrti sto milijonov ljudi.
Ampak jih še lahko. Kriza se stopnjuje in če ljudi ne bodo pobili naboji, jih bo lakota.
Apokaliptični in dramatični toni so danes zelo modni, vendar se zdijo tudi pretirani.
Se strinjam, verjetno nam res ne preti popolna poguba, ampak to ne pomeni, da jih lahko ignoriramo.
Je pri odrski uprizoritvi zelo uspešna filmska verzija romana prednost ali pomanjkljivost?
Po eni strani je prednost, saj ljudje poznajo zgodbo in je ni treba tako natančno reproducirati, po drugi pa je pomanjkljivost, saj ima marsikdo vnaprejšnjo predstavo o likih, ki so jih upodobili Michelle Pfeiffer, Glenn Close in John Malkovich. Sicer se s tem nisem obremenjeval, glede na odličen mariborski igralski ansambel smo lahko izoblikovali povsem samosvoj ton predstave.
Vaša Nevarna razmerja se zdijo sinteza klasične veristične kostumske drame in skoraj neopaznega retrogradnega pogleda.
Struktura zgodovinskega konteksta se mi zdi zanimiva, vendar ob razvijanju zgodbe ter razkrivanju medsebojnih odnosov in čustev nastane preskok, ki ponazarja, kako se mentaliteta in navade ljudi zelo malo ali sploh ne spreminjajo. Tako v Laclosovem delu kot danes lahko konstatiramo navidezno zgolj nedolžno igro zapeljevanja, strasti, manipulacij in nasprotij, ki lahko preraste v resen konflikt. Ne gre pozabiti, da je kmalu po izidu dela sledila francoska revolucija in morda so še danes navidezno nedolžni konflikti priprava na nekaj veliko bolj usodnega. Morda na revolucijo ali celo vojno.
Nevarna razmerja so bila priljubljeno čtivo Marije Antoinette in še danes konfliktni ljudje nereflektirano uživajo v umetniških projektih, ki naj bi jim nastavljali ogledalo.
Drži, tukaj je ilustrativen stavek iz Nevarnih razmerij, češ, vse lahko razumemo, ne moremo pa razumeti, kako malo se svet spreminja. Spremembe so zgolj zunanje, tako rekoč tehnične narave. Poigraval sem se z idejo, da bi zaključek drame spremenil, vendar bi s tem izbrisal temeljno poanto o nezmožnosti človeka, da bi potegnil drugačne poteze, inercija je premočna. Verjetno je prav v prikazu te nemoči človeške transformacije sporočilo predstave in tudi o tem je danes nujno spregovoriti.
Vaši režiserski projekti se gibljejo med uprizoritvami klasičnih tekstov in filmskimi scenariji. Je sodobna dramatika nezanimiva?
Barčica za punčke Milene Marković, ki sem jo delal pred tremi leti v ljubljanski Drami, je primer zanimive sodobne drame, predvsem zaradi tega, ker je tako drugačna od tekstov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki so bili zelo v slogu kultne drame Shopping&Fucking Marka Ravenhilla. Obseg likov je bil skrčen, večinoma je bila v ospredju problematika gejev, narkomanov, takšnih in drugačnih 'luzerjev' in tega sem se naveličal. Zdaj se je dramaturgija zamenjala, spet so popularne velike osebnosti, kralji in princese in ta kontekst ponuja veliko novih interpretativnih možnosti.
