Tiskane izdaje
V Lutkovnem gledališču Ljubljana in Cankarjevem domu pravkar poteka 17. festival uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade Zlata paličica. Komisija je v program uvrstila 20 najboljših predstav zadnjih dveh let, prijavljenih pa jih je bilo 63. O tem, v kakšni kondiciji je urizoritvena umetnost za mlade pri nas, smo se pogovarjali z gledališko kritičarko Niko Arhar, ki je bila predsednica strokovne izbirne komisije. Festival se zaključuje v jutri.
Letos je bilo na festival prijavljenih 63 predstav. Kaj bi lahko rekli o produkciji predstav za otroke v zadnjih dveh letih v količinskem in vsebinskem smislu?
V festivalski program smo izbrale predstave, ki z domišljeno zasnovo, izostrenimi tematskimi poudarki, usklajeno odrsko podobo in profesionalno izpeljavo vzpostavljajo avtonomen odrski svet in tako delujejo prepričljivo kot uprizoritvena celota in suvereno v komunikaciji z gledalci. In čeprav izbor obsega skoraj tretjino vseh prijavljenih predstav, kar lahko napeljuje k pozitivnemu zaključku o kvaliteti gledališkega ustvarjanja za mlade, je vtis, ki ga nudi celotna ogledana produkcija, manj spodbuden.
Nekatere predstave so sicer v preizkušanju različnih gledaliških pristopov in ustvarjalni igrivosti inovativne, a jim v končni predstavi teh iskanj ni uspelo pripeljati do jasno artikulirane celote, še vedno pa so zelo pogoste »klasične« napake pri ustvarjanju za mlade, kot so pretirano poenostavljanje vsebin, želja po všečnosti in zabavanju ali po poučevanju.
Opažam tudi, da so predstave večkrat predolge in to ni le problem koncentracije mladega gledalca, temveč v prvi vrsti prešibke dramaturške izčiščenosti predstave. Mišljenje, da je ustvarjanje za otroke lažje kot za odrasle in da bodo otroci zadovoljni z »manj«, se hitro priplazi tudi v predstavo. Hitro se tudi opazi, kadar je predstava prilagojena nameri, da bo z majhno igralsko ekipo, scenografijo in tehnično nezahtevno postavitvijo čim lažje in ceneje gostovala v različnih prostorih. Žal takšnim produkcijskim ciljem sledijo tudi nekatera institucionalna gledališča.
Nekaj predstav ima zanimive in nenavadne žanrske opise. Smo v fazi prepletanja žanrov in žanrskega raziskovanja?
Za mnogo predstav se zdi, da jim enoznačna opredelitev, na primer dramske, lutkovne ali plesne predstave, ne ustreza več. Festival Zlata paličica izkazuje širok spekter različnih gledaliških jezikov, prepletajo se igra, različne lutkovne tehnike, glasba, gib, interaktivno in doživljajsko gledališče. Tako imajo gledalci možnost spoznati pestrost gledaliških pristopov in se srečati z različnimi uprizoritvenimi formati, predvsem pa s preizkušanjem različnih uprizoritvenih postopkov gledališče preizkuša sebe in lastne možnosti izraza.
Nekoč je veljalo, da obstaja velik primanjkljaj predstav za nekoliko večje otroke, recimo 10+. Ali to še drži?
Mladi iz zadnjega triletja osnovne šole in dijaki veljajo za tisto ciljno skupino, ki jo je najtežje privabiti v gledališče. Večkrat s temi mladimi odraslimi, ki življenje raziskujejo po svoje, tudi z odklonilnostjo do tega, kar jim želimo ponuditi odrasli, niti ne znamo najti stika. Poleg tega srednješolci lahko gledajo tudi predstave za odrasle. A vendarle je njihov svet drugačen in gledališče te starostne skupine ne zanemarja. Tudi s kakovostnimi predstavami, ki so bile uvrščene že na prejšnje festivale – na Zlati paličici 2013 je bilo mladim od 10. leta dalje namenjenih kar sedem predstav.
Letos je takšnih šest, nekatere subtilno pristopajo do doživljanja mladih in obravnavajo problemske teme, druge navdušujejo z domiselno zasnovo, komično, kritično ali ekstravagantno odrsko podobo. Morda so mladi te starosti res zahtevno občinstvo, a le v luči tega, da so v svojem doživljanju izrazito kritični do podcenjevanja in do kompromisov, tudi uprizoritvenih. Gledališče danes jih vsekakor ne ignorira, je pa res, da se tej skupini posvečajo le redki producenti, predvsem Lutkovno gledališče Ljubljana ter Cankarjev dom in Zavod Margareta Schwarzwald v različnih koprodukcijskih sodelovanjih.
Berem, da ste jih članice komisije predstave ocenjevale iz gledaliških, razvojno-psiholoških in pedagoških meril. Kateremu merilu predstave najlažje ustrežejo in kateremu najtežje?
Prva gledalka sem bila jaz, skupaj pa smo razpravljale le o tistih predstavah, ki sem jih sama z vidika gledališke kakovosti uvrstila na ožji seznam. V naših pogovorih se je pokazalo, da se pri presojanju posameznih predstav vse tri stroke prepletajo in dopolnjujejo. Prvenstveno pa lahko le kakovostna gledališka predstava omogoči celovito in kompleksno izkušnjo ter tako v celoti zadosti tudi merilom razvojne psihologije in pedagogike.
Kar tri izbrane predstave je režirala Ivana Djilas. Kaj je značilno za njeno avtorsko energijo?
Ivana Djilas se je v zadnjih letih vzpostavila kot zelo produktivna in ustvarjalna režiserka predstav za mlade. Vse tri njene festivalske predstave so si med seboj zelo raznolike, pa vendar lahko v njenem opusu zadnjih let prepoznamo nekaj skupnih točk: veliko pozornosti daje glasbeni podobi predstave, blizu ji je humor, preverjanje različnih uprizoritvenih možnosti in režijskih domislic, pa tudi ekstrovertiranost odrskega sveta. Od tega še najbolj odstopa Medved in mali, nežno humorna lutkovna predstava za najmlajše, ki je prejela tudi glavno nagrado na nedavno končanem 9. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije.
Izbor kaže prevlado predstav, nastalih v institucionalnih gledališčih. Čemu to pripisati?
Največ izbranih predstav prihaja iz obeh lutkovnih gledališč, ljubljanskega in mariborskega, kar je glede na obseg njihove produkcije in »specializacijo« za mlado občinstvo razumljivo. Zastopana so tudi druga institucionalna gledališča, le pet izbranih predstav pa je nastalo v izven-institucionalni produkciji oziroma koprodukciji več manjših nevladnih organizacij, čeprav je razmerje v celotni produkciji drugačno. A takšno stanje zadnja leta žal ni nič novega in odgovor je preprost. Neodvisna scena nasploh zamira, saj v aktualnih pogojih ne more več kvalitetno delovati.
Letos bodo ob festivalu zagnali tudi »platformo priporočljivih vsebin« Zlata paličica. Jo lahko na kratko predstavite?
Spletna platforma Zlata paličica je del nacionalnega projekta kulturno-umetnostne vzgoje Gleda(l)išče, ki ga izvaja Slovenski gledališki inštitut. Omogoča nadgradnjo festivalskih prizadevanj po tesnejšem sodelovanju med gledališkimi ustanovami ter vzgojno-izobraževalnimi zavodi. Z informacijami o kakovostnih gledaliških predstavah profesionalnih gledaliških ustvarjalcev za odraščajoče občinstvo in o pedagoških programih in strokovnih srečanjih prevzema vlogo pregledne referenčne baze, ki je z naborom kakovostnih predstav priročna tudi za starše in sploh vse, ki se odločajo, katero predstavo izbrati.
