Kakšni so danes alternativa oziroma pogoji za ustvarjanje gledališča zunaj produkcijskih ultimatov, je bila tema današnje okrogle mize na Festivalu Borštnikovo srečanje (FBS). Razprava ni imela posebno vzpodbudnega tona, kar se te problematike tiče, imamo po mnenju Roka Vevarja – »štalo«.
Vzroki so različni. Kot pravi Barbara Orel, alternativa ni le plod umetniškega ustvarjanja, temveč tudi reflektiranja, torej procesov prepoznavanja in vrednotenja, vendar ločnice med mainstreamom in tako imenovano alternativno produkcijo niso več jasno vzpostavljene, saj dominantna estetska norma več ne obstaja.
Če smo imeli v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja opraviti z eksperimentom, alternativo, zunajinstitucionalno produkcijo in tako imenovanim nevladnim sektorjem, je kmalu prevladalo prepričanje, da je mogoče novosti uprizoriti tudi v velikih institucijah.
Blaž Lukan meni, da smo priča premiku iz hierarhičnega v vzporedni model produkcije, vendar ta model izgleda kot nekakšna dvojna vijačnica, kjer imata oba tokova stične točke. V ospredju ni več predpona ne-, torej neinstitucionalno, nevladno, neodvisno ..., temveč zgolj občasni odmik v smislu pojmovanja družbene vloge, ki je lahko izrazito angažirana in kritična ali pa se umakne v osamo in izolacijo.
O najbolj radikalni alternativi, kjer so vsi proti vsem, je spregovoril Rok Vevar. Podlaga je tako imenovani neoliberalizem, kjer se vse vrednoti skozi statistiko in numerične izračune, na tem področju pa ima umetnosti zelo nizko valutno vrednost.
»Lep primer, kako se lahko kar izbriše določena umetniška zvrst in na to vsi celo pristanemo, je sodobni ples,« je dejal Vevar. Po njegovem mnenju se sedaj ustvarjalci vse manj ukvarjajo z vprašanjem, kdo sem, vse več pa s kje sem – ali sem zaposlen, ali sem »omrežen«, ali imam vpliv. Takšna je tudi naravnanost ministrstva za kulturo s svojim nestrokovnim zbirokratiziranim aparatom, ki ga po Vevarjevem mnenju tako in tako vodi ministrstvo za finance. O nadaljnjem izgubljanju pozicij priča tudi feminizacija poklicov v kulturi, kar ni odraz večje enakopravnosti žensk, temveč nemoči kulture kot takšne, zato naj bi poleg žensk na tem področju vse bolj dominirali tudi geji.
Kakorkoli že, letošnji Festival Borštnikovo srečanje kaže tovrstnim črnogledim akcentom navkljub dokaj solidno formo. Iztekel se je tako imenovani Poljski fokus, saj letos Poljska ob 250. obletnici ustanovitve prvega poklicnega javnega gledališča praznuje leto gledališča. »Gledališče je bilo vseskozi najpomembnejši medij za refleksijo poljskih kulturnih in družbenih problemov ter vprašanj identitete,« je dejala Agata Adamiecka, ki prihaja s Poljskega gledališkega inštituta.
Ob projekcijah nekaterih projektov, bralnih uprizoritvah ter predstavitvi štirih sodobnih poljskih dram v knjižni obliki sta gostovali tudi dve poljski predstavi, in sicer Praznik mrtvih Adama Mickiewicza v izvedbi Teatra Nowy ter Paradise Now? RE// MIX Living Theatre iz Varšave, nekakšen remiks najbolj znanega in vplivnega dela The Living Theatra, ki velja za eno ključnih in prelomnih alternativnih gledaliških produkcij 60. let prejšnega stoletja.
Sicer pa se je do sedaj odvrtelo že šest tekmovalnih predstav, ki jih spremljajo tudi pogovori ter vrsta spremljevalnih projektov in uprizoritev študentov AGRFT. Ne gre pozabiti še omembe madžarske odrske interpretacije slavnega dela Ágote Kristóf Šolski zvezek, ki velja za izjemno pretresljivo delo že v knjižnem izvirniku (pri založbi Beletrina je sicer v slovenskem izvodu izšel že pred več kot desetletjem), za oder ga je adaptiral Erick Aufderheyde, režiral pa Csaba Horváth.
Vse pa ni zgolj v znamenju gledališča v strogem pomenu besede, danes so odprli medijsko instalacijo Transforming Acts Nemškega centra ITI iz Berlina, ki skozi arhivski material ustvarjalcev, kot so Pina Bausch, Laurent Chetouane, Jo Fabian in drugih, predstavlja ples kot vir inspiracije in transformacije.
Polemično bo na festivalu tudi jutri, saj se začenja dvodnevni posvet za naslovom Scenske umetnosti, migracije, politika: Slovensko gledališče kot sooblikovalec medkulturnih izmenjav. Organizatorji so uspeli v Maribor privabiti številne eminentne goste, med drugim tudi Janelle Reinelt, zaslužno profesorico univerze v Warvicku, ki je bila med drugim predsednica mednarodne zveze za gledališke raziskave (International Federation for Theatre Research) ter urednica osrednje ameriške znanstvene revije Theatre Journal. Je avtorica številnih publikacij, pred leti je pri nas že gostovala, izbrane razprave Javno uprizarjanje: Eseji o gledališču našega časa so bili v prevodu Katarine Jerin in Krištofa Jacka Kozaka objavljene pred desetletjem tudi v Knjižnici MGL.
Na festivalu se bo predstavila z razmišljanjem o Vrednote(nju) medkulturne uprizoritve. Pojem 'medkulturna' uprizoritev je najpogosteje razumljen kot oznaka, ki izraža precejšnjo oddaljenost in razlike med obravnavanimi kulturami – denimo v gledaliških eksperimentih med Vzhodom in Zahodom ali pa v srečanjih med Severom in Jugom.
Termin pa se nanaša tudi na kulturno pogojeno vedenje in umetniške reprezentacije, ki presprašujejo mnogo tesnejše odnose med sosednjimi državami, etničnimi skupinami, ki živijo v tesni bližini, ali jeziki in zgodovinami, ki so jim skupni kljub geografski ločenosti, zato je izraz 'medkulturen' kompleksen in spremenljiv označevalec, zlasti v današnjem kozmopolitskem okolju.