Tiskane izdaje
V današnjem času tabu tem tako rekoč ni, ena redkih, ki je ostala, je holokavst v drugi svetovni vojni. Film Nočni portir italijanske režiserke Liliane Cavani je načel tudi tega.
Zgodba Nočnega portirja je postavljena na Dunaj v leto 1957, kjer se v hotelu Opera po naključju srečata nočni portir Max, bivši poveljnik koncentracijskega taborišča, in Lucia, nekdanja taboriščnica in žena slavnega ameriškega dirigenta.
Par, ki je med drugo svetovno vojno v taborišču razvil mazohistično razmerje, ob ponovnem srečanju to obnovi, kar vodi v za Lucio na videz nepredstavljivo in nerazumljivo odločitev, da zapusti moža in ostane na Dunaju.
Max odpove službo v hotelu, vendar ju kmalu izsledijo nacistični eksekutorji, ki hočejo za vsako ceno izbrisati svojo preteklost, zato mora biti Lucia, priča njihovih hudodelstev, odstranjena. Simbolno se začetek poveže s koncem, ko si na poti v smrt Max nadene esesovsko uniformo, Lucia pa obleko, podobno tisti, ki jo je kot šestnajstletna deklica nosila med vožnjo na vrtiljaku smrti.
Ob nastanku leta 1974 je sprožil vrsto kontroverznih odzivov, od kritik, da gre za zlorabo teme, cenenega ekshibicionizma, površnega psihologiziranja in banalne obravnave kompleksnega vprašanja senzualnosti do senzacionalistične interpretacije tako imenovanega stockholmskega sindroma. Morda so ti pomisleki upravičeni, nedvomno pa je uspelo Cavanijevi s tem filmom, ki je pravzaprav njen edini, ki bo ostal v analih kinematografije preteklega stoletja, vprašanje telesnosti in erosa kot povsem avtonomnega fenomena človeške eksistence izpostaviti v zelo učinkoviti formi.
Usodna igra v velikem slogu
To ji je uspelo brez nazornih in eksplicitnih vizualizacij spolnih praks, predvsem osrednje izpostavljenega mazohizma in sadomazohizma, ki je zgolj stiliziran, še zlasti, denimo, v primerjavi s filmom Salò ali 120 dni Sodome, ki ga je leto kasneje posnel Pier Paolo Pasolini in prav tako – čeprav na drugačni ravni ?? umešča pojem popolnega razvrata in dekadence v širši družbeni in politični okvir.
Verjetno bi bil Nočni portir prej ali slej pozabljen kot eksperimentalna ekstravaganca, če ne bi osrednjih protagonistov upodobila igralca takšnih kvalitet, kot sta bila Dirk Bogarde in Charlotte Rampling, ki sta usodno igro privlačnosti in sovraštva, anime in animusa, zatajevane krivde in zatajevanega poželenja ter izmenjave vlog dominantnega in podrejenega izpeljala v velikem slogu.
Pravzaprav je bil to vzorčen primer Erosa kot antipoda Logosu in predvsem sinonima Eleutheriosa, osvoboditelja, ki izbriše vse formalne in neformalne intimne in družbene zapovedi in konvencije, saj Eros ob zlatih puščicah, ki generirajo ljubezen, neredko strelja tudi železne, ki generirajo sovraštvo.
Dialog, ki izhaja
Iz Romunije prihaja tudi režiserka Nočnega portirja Nona Ciobanu, ena najbolj eminentnih romunskih gledaliških ustvarjalk, ki je ob bolj klasičnih dramskih projektih realizirala tudi vrsto performansov, kar bo verjetno eno od primarnih izhodišč v mariborski predstavi.
Ciobanujeva izpostavlja vprašanja o intimnem in individualiziranem spominu, o dialogu, ki izhaja iz telesnosti, saj protagonista – v vlogah Maxa in Lucie bosta nastopila Peter Boštjančič in Nataša Matjašec Rošker – zavračata jezik in se sporazumevata s telesoma prek fizične trajektorije. Aktivno izmenjujeta pozicije moči; skupaj sestavita pogodbo, s svojima telesoma določita njene parametre in zaradi tega zavržeta običajno definicijo spomina.
Ko slavita ponovno združitev, sta njuni telesi v stanju očiščenja, goltata drug drugega, kot bi hotela nadoknaditi izgubljeni čas. Življenjska sila, s pomočjo katere še živita, je zajeta v spirali procesov, skozi katere si prilaščata moč in se ji hkrati odpovedujeta. Tukaj je seveda še vprašanje krivde; oba se je zavedata, vendar ju to ne odvezuje, edini izhod je tako skupna smrt.
