Nominiranci za Grumovo nagrado: Je edina možnost za dramatike prodor v tujino?

»Do uprizoritve pridejo avtorji, ki so povezani z gledališkimi krogi,« je prepričan nominirani Evald Flisar.

Objavljeno
26. marec 2013 18.24
Posodobljeno
27. marec 2013 11.00
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

»Izbrane predstave na različne načine, skozi izrazite avtorske in režiserske poetike ter po­vsem izvirne žanrske formate razbirajo in komentirajo pasti neoliberalnega globaliziranega slovenskega vsakdana,« je letošnji repertoar Tedna slovenske drame, ki se začenja danes v Kranju, ocenila selektorica Amelia Kraigher.

Predstave tematizirajo zapletena politična in družbenoekonomska vprašanja, ki jih prinašajo posledice nepravične akumulacije in distribucije kapitala, skoznje presevata socialna in kulturna kritika družbe ter kritika ekonomskega in socialnega stanja države in njenih ljudi, je poudarila Kraigherjeva.

Takšna je torej bera pretekle sezone, kaj bomo na slovenskih odrih gledali v prihodnjih sezonah, pa bo odvisno tudi od razpleta natečaja za nagrado Slavka Gruma, na katerega je letos prispelo petintrideset dramskih besedil, v igri za nagrade pa so ostali še štirje teksti z lanskega natečaja.

Strokovna komisija, ki jo sestavljajo Diana Koloini, režiser in dramaturg Alen Jelen, dramaturginja Martina Mrhar, igralec Peter Musevski in dramaturg dr. Tomaž Toporišič, je izbrala štiri finaliste, zmagovalec pa bo znan na zaključni slovesnosti 8. aprila. Za Grumovo nagrado se potegujejo Tamara Matevc (Aus Anstand – La siesta), Dušan Jovanović (Boris, Milena, Radko), Evald Flisar (Komedija o koncu sveta) in Ivo Prijatelj (Vrt pred zoro).

Štirje avtorji, štiri drame

Po mnenju komisije Tamara Matevc brez sentimentalnosti, poduhovljenosti ali moralizma, zato pa z neverjetno domišljijo, svobodno preobrača­ motive iz klasične in sodobne imaginacije, zgodb iz vsakdanjega življenja in aktualnega socialnega prostora, iz fikcije in filozofije, dogajanje preskakuje v času in prostoru, prek različnih žanrov in številnih referenc, skozi obsežne stranske rokave in v kar najbolj nenavadnih izmišljotinah. Pri tem je igra Aus Anstand – La siesta vseskozi briljantna in duhovita, kljub razvejenemu dogajanju na svojski način osredotočena, jasna in obenem »malo nora«, skratka gre za delo, ki je nenavadno in izstopajoče, in to ne samo v kontekstu slovenske dramatike.

Flisarjeva Komedija o koncu sveta je farsa o farsi, znotraj katere je še ena farsa, kot je farsa tudi naša resničnost. Čeprav, kot se izrazi njen junak, »ni čas za farse, resničnost zahteva resne drame«. Avtor ugotavlja, da resničnost zahteva, da se vprašamo o koncu sveta in o tem, ali bo treba zasaditi in ograditi lasten zelenjavni vrt ali še naprej saditi le travo – in jo preprodajati … Natanko to se sprašujejo štiri osebe na obrobju mesta, v hiši z zapuščenim vrtom, na skoraj beckettovskem prizorišču, vse zaznamovane z namišljeno gledališko resničnostjo, a vendar zlahka prepoznavne iz naše neposredne resničnosti.

Vrt pred zoro Iva Prijatelja je nenavadna, na videz klasična, a obenem izrazito sodobna igra, ki bi lahko bila podnaslovljena kot »današnja igra o preteklih dneh«, saj z izjemno ostrino zareže v psihopatologijo slovenske zgodovine. V elegantnem ritmu nanizanih prizorov teče aktualna in tehnično izjemno izbrušena igra, v kateri potujemo v vztrajnem tempu montaže dramskih situacij, ki so hkrati vsakdanje, intimne, a se skoznje zrcali zgodovina oziroma zgodovina druge svetovne vojne, ki z vsemi dilemami vdira v intimo spalnice, dnevne sobe, prijateljstva ter erosa, ki se spreminja v tanatos.

Dušan Jovanović se v humorno izpisani igri, uokvirjeni z ljubezenskim trikotnikom med Borisom, Mileno in Radkom, duhovito, lucidno poigrava z ljubosumjem, nemočjo, osamljenostjo, strahom, izgubo, boleznijo, staranjem, seksom, svobodno ljubeznijo ... Téma iz družinskega oziroma zakonskega razmerja je predstavljena bolj z zabavne, vedre plati, a zato nič manj resno, boleče in precizno. Dramske osebe so izpisane človeško polnokrvno, dogajanje je vpeto v občutje današnjega sveta in človeka, ki ga interpretira na »woodyallenovski« način.

Halo? Je to kultura?

In kakšna so mnenja nominirancev o sodobni slovenski dramatiki? Večinoma so kritični, še najbolj Evald Flisar, ki sicer na letošnjem Tednu slovenske drame praznuje petinštirideseto obletnico pisanja za gledališče. Po njegovem mnenju je domača dramatika pri nas nedvomno zapostavljena, o tem govorimo že dvajset let, nenavadno je, da nekatera dela, ki so dobila Grumovo nagrado, sploh niso bila uprizorjena.

Sicer je res, da peščica slovenskih gledališč ne more uprizoriti štirideset dram na leto, kolikor jih ponavadi prispe na natečaj, številna med njimi tudi niso uprizorljiva, bi pa vendarle smeli pričakovati, da se bodo gledališča, podprta z javnim denarjem, zavzeto in načrtno posvečala domači dramatiki, kot to počnejo gledališča po svetu.

»Pri nas skoraj praviloma pridejo do uprizoritve avtorji, ki so tesno povezani z gledališkimi krogi, predvsem reži­serji, ki potem celo režirajo svoje tekste. Do avtorjev zunaj teh krogov, tudi renomiranih in večkrat nagrajenih, se umetniška vodstva obnašajo malce preveč arogantno. Pošlješ jim tekst, pa v dveh letih od njih ne dobiš niti potrdila, da so tekst prejeli. Halo? Je to kultura? So seveda izjeme in najsvetlejša je Prešernovo gledališče Kranj,« meni Flisar.

Sicer pa noben Flisarjev tekst ne ostane v predalu, razen zametkov, ki se pokažejo za neuporabne. V Sloveniji doslej nista bili uprizorjeni samo dve njegovi drami, in sicer Antigona in Šakuntala, sta pa bili postavljeni na oder v Avstriji, Indiji in Indoneziji, še zlasti Antigona je na tujem doživela izjemen sprejem.

»Pri nas,« je povedal Flisar, »gre za problem zakodirane percepcije; po Smoletovi Antigoni si nekako ne moremo predstavljati, da je to temo mogoče obravnavati tudi drugače, v okviru aktualne sedanjosti, kot tragikomedijo, kot kruto kriminalko.«

Sicer pa se eden naših najuspešnejših dramatikov ne pritožuje, saj mu je uspel prodor na tuje, kar dokazujejo kar tri uprizoritve njegovih del v okviru mednarodnega programa na Tednih slovenske drame, trenutno ima ponudbi tujih gledaliških hiš še za dve dramski deli.

Podobno meni tudi Tamara Matevc, in sicer, da vso lamentiranje na temo repertoarne politike slovenskih gledališč situacije ne spremeni kaj dosti, zato bi morali slovenski dramatiki slediti svetlim zgledom Evalda Flisarja, pa tudi Simone Semenič in drugih, ki so si uprizoritvene možnosti poiskali zunaj Slovenije. Ob tem Matevčeva opozarja na projekt Sama M. Strelca, ki je samoiniciativno objavil anonimni natečaj za dramsko besedilo na določeno temo, s katerim vabi k sodelovanju sodobne slovenske dramatike in samo želeti si je, da bi temu zgledu sledil še kdo drug.

Dušan Jovanović za komentar zaradi prezasedenosti ni bil dosegljiv, Ivo Prijatelj pa ni v zameri s slovensko gledališko sceno. Dejal je, da se mu slovenska dramatika ne zdi zapostavljena, prav nasprotno, glede na vse slabše stanje v slovenskem gledališču se mu zdi položaj dramatika naravnost idiličen. V njegovem predalu so neuprizorjeni teksti, vendar predvsem taki, ki še niso zreli za to, da ga zapustijo. Razmerje med slovenskimi in tujimi teksti na repertoarju slovenskih gledališč se mu zdi utemeljeno, režiserji pa imajo po njegovem mnenju enak odnos do domače in tuje dramske literature.