Nostalgija za nekim drugim časom

 Po srečanju baletnih vodij z območja nekdanje Jugoslavije, ki se je sklenilo z gala koncertom baletnih umetnikov

Objavljeno
28. april 2017 14.20
Breda Pretnar
Breda Pretnar
Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS), SNG Opera in balet Ljubljana ter ministrstvo za kulturo so pred tednom dni pripravili konferenco direktorjev baletnih ansamblov nekdanje Jugoslavije, naslednji dan pa še gala baletni koncert kot posladek za ljubitelje baletne umetnosti.

K zgodovinskemu spominu
Na srečanju naj bi med drugim razpravljali o »izgradnji mreže sodelovanja baletnih ansamblov z območja nekdanje Jugoslavije« in »soočanju posameznih baletnih ansamblov s področja nekdanje Jugoslavije s problemi odhoda baletnih plesalcev v pokoj«. Kaže, da so pričakovali veliko zanimanje javnosti, saj so vnaprej opozarjali,­ da je število sedežev omejeno. Vendar gneče ni bilo, pravzaprav sem bila sama.

Predsednik DBUS Tomaž Rode je povabil umetniške direktorje iz Beograda, Maribora, Sarajeva, Skopja, Splita in Zagreba. Kolegov z Reke in iz Novega Sada ni bilo. Posebno mesto med povabljenimi je imela direktorica Balet festa Edina Papo, ki je lani prva organizirala podobno srečanje. Nihče pa se očitno ni spomnil na Ajo Jung, vodjo Beograjskega festivala plesa (BFI), prireditve, ki je v preteklih letih izpostavila številne umetnike svetovne plesne scene.

Po formalnem uvodu so gostje spregovorili o problematiki in dosežkih matičnih ansamblov in preusmerili debato k temam, ki sploh niso bile predvidene. Tako ni bilo posebnega razloga, da bi se kot edina obiskovalka še dlje mudila, in sem našla čas za osvežitev zgodovinskega spomina.

Pozaba pobud?

Opisano baletno srečanje naj bi se navezovalo na tradicijo nekdanjega Jugoslovanskega baletnega bienala in jo nadaljevalo, značilna ob tem pa je popolna pozaba nekaterih drugih domačih pobud, na primer koncertov iz poznih sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih je sprva organizirala slovenska primabalerina Lidija Sotlar s svojo skupino in v sodelovanju z nekdanjo Zvezo kulturnih organizacij Ljubljana Center.

Tudi ta prireditev je gostila umetnike iz Zagreba, Beograda in Sarajeva, sčasoma pa še plesalce iz Novega Sada, Splita in Maribora. Po Lidiji Sotlar so prevzeli vodenje Iko Otrin, Vlasto Dedović in nazadnje (leta 1989) Ivo Kosi. Vse to je dediščina vodilnih osebnosti, ki so zaznamovale minuli čas umetniškega prostora, v katerem se danes bohoti neprimerljivo razkošnejša prizidana operno-baletna hiša, vodilni v njej pa se očitno ne zavedajo, da bo tisti, ki ne pomni, sam še hitreje pozabljen.

Posvet baletnih vodij z območja nekdanje Jugoslavije se je sklenil z gala koncertom baletnih umetnikov. V prvem delu smo videli predstavo Kaktusi v koreografiji švedskega koreografa Alexandra Ekmana in izvedbi šestnajstih plesalcev ljubljanskega ansambla (premiera tega dela pri nas je bila leta 2015). Ekmanov vstop v naš prostor že na prvi pogled sega prek baletnega repertoarnega standarda, kar še ni razlog za nestrinjanje z repertoarno potezo ljubljanske umetniške direktorice Sanje Nešković Peršin. A vendarle se je treba ozreti k praksi pomembnih baletnih ustanov v svetu. Ponuja se na primer lanski zgled kanadskega Nacionalnega baleta, ki je v istem večeru domiselno povezal Ekmanov čisti sodobni ples 21. stoletja z Balanchinovim neoklasicizmom 20. stoletja. Vprašanje, ali je bila tudi ljubljanska postavitev Ekmana ob koreografiji Meso srca (Rosana Hribar in Gregor Luštek) prispevek k svetovnim plesnim tokovom, puščamo odprto.

V drugem delu koncerta so nastopili umetniki iz Beograda, Maribora, Sarajeva, Skopja, Splita in Zagreba ter plesalci gostiteljskega ljubljanskega ansambla. Jezikovna podoba programskega lista je spominjala na skrpucalo, z neustreznimi prenosi tujih imen v slovenski zapis in nekaterimi prevodnimi izumi (na primer »re-kompozirana glasba«). Izbor plesnih točk je bil navržen brez pravega premisleka, kot da bi snovalci sporeda pozabili, da je večer namenjen tudi poznavalskemu občinstvu.

Grand pas de deux iz Don Kihota je vsem znana Petipajeva koreografija, ki sta jo izvedla beograjski baletni prvak Jovica Begojev in članica tamkajšnjega zbora Tatjana Tatić. Tudi Pas de deux iz Labodjega jezera v koreografski redakciji Vladimirja Malahova sta predstavila zboristka (v tem primeru zagrebškega ansambla) Tamlyn Higgins in nacionalni prvak Tomislav Petranović. Ali torej oba velika ansambla (beograjski ima 90 članov, zagrebški 70) s takšnim izborom podcenjujeta dogodek in prisotne baletne strokovnjake? Omeniti je treba še drugi beo­grajski prispevek, odlomek iz plesno-igralske predstave Ko to tamo peva (Kdo neki tam poje). Za gledalsko oko, ki mu koreografija Staše Zurovca kot celota ni znana, tokratna izvedba kljub zanosu obeh plesalcev (Tatjana Tatić, Jovica Begojev) ni obnovila čara tega beo­grajskega hita iz leta 2004, v katerem je Zurovcu uspelo s plesom izraziti absurdnost in črni humor, povzet po istoimenskem filmu Slobodana Šijana.

Ljubljanski in mariborski ansambel sta domiselno predstavila svoje vodilne plesalce. Ljubljanski plesni par sezone, Giorgia Vailati in Petar Đorčevski, je to pot obnovil vzajemno energijo v duetu Elegija, Mariborčani so predstavili svoja prvaka. Asami Nakašima (Nakashima) in Juja (Yuya) Omaki sta odplesala Grand pas de deux iz baleta Gusar virtuozno. Nacionalno pestra, že kar globalno obarvana sestava nastopajočih seveda ne odseva več kakšne območne »jugoslovanske« realnosti. Celotna prireditev se zdi torej povezana bolj z nostalgijo, v času, ko nas od južnih sosedov loči schengenska meja.

Po podpori ministrstva za kulturo in prisotnosti njegove predstavnice na omenjeni direktorski konferenci bi lahko celo sklepali, da je dogodek del novih slovenskih kulturnopolitičnih smernic. Toda že Heraklit je ugotovil, da ni mogoče dvakrat preiti v isto stanje (Non bis in idem). Ta sklepna misel je namenjena zlasti organizatorju.