O »flamščini, ki je najgrši jezik na svetu«

Christophe Slagmuylder, direktor Kunstenfestivaldesarts.

Objavljeno
17. maj 2012 22.58
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Bruseljčan, letnik 1967. Od leta 1994 sodeluje v produkcijah koreografov Michelle Noiret,­ Pierra­ Droulersa in Thomasa­ Hauerta ter umetniške šole P.A.R.T.S., ki jo je ustanovila­ ­koreografinja Anne Teresa De Keersmaeker, vodja skupine Rosas.

Nekaj let je delal kot pomočnik umetniškega direktorja v enem od bruseljskih gledališč, leta 2002 pa se je pridružil ekipi KFDA.

Po upokojitvi Frie Leysen je leta 2007 postal umetniški direktor enega prestižnejših gledaliških festivalov na svetu, ki v belgijski prestolnici­ vsako leto poteka maja. Letos so v program uvrstili tudi predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine Slovenskega mladinskega gledališča, ki jo je režiral Oliver Frljić. Otvoritvena predstava in vse tri ponovitve so bile razprodane, zadnji večer je pred vrati dvorane gledališča v centru Bruslja ostalo več kot petdeset ogleda željnih gledalcev. Ravnodušni niso bili niti kritiki, bruseljski Le Soir je zapisal, da gre za predstavo, ki je »odklenila področje belgijske slabe vesti«, ter nadaljeval: »Predstava nam hkrati vzame besedo in seže v globino.« La Libre Belgique pa, da gre za projekt, ki drami zasanjano občinstvo, »ko eden od igralcev v antologijskem prizoru nagovori in žali belgijsko občinstvo«, ko se norčuje iz naših prerekanj o »flamščini, ki je najgrši jezik na svetu«, »Valoncih, ki so tako leni«, in »o snobovskem občinstvu festivala Kunsten, ki se navdušuje le nad domačima Platelom in Vandekeybusom«.

Zakaj ste na festival povabili predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine ?

Kar naprej se sprašujemo o pomenu Evropske unije, identitetah, gospodarski in kulturni revščini pa o nacionalizmih, ki nas načenjajo. Frljićeva predstava in projekt Third World Bunfight Exhibit B pod vodstvom Bretta Baileyja nam govorita o sindromih, ki so v zadnjih desetletjih nekaj samoumevnega v našem življenju. Naučili smo se živeti z njimi, s sovraštvom do drugih, drugačnih... Ne zavedamo pa se, da samo pri mržnji ne bo ostalo...

Ob prejšnjih odprtjih ste večkrat poudarili, da si želite, da bi evropska prestolnica, Bruselj, postala tudi gledališka prestolnica. Pa saj je! Že desetletja nam Belgijci 'narekujete' gledališki okus.

Naj to razumem kot kompliment? Imamo bogato tradicijo, nekaj izjemnih gledaliških skupin in posameznikov... Upam, da pri 'diktiranju okusa' nismo bili preveč diktatorski.

Kaj je bistvo letošnje bere predstav na Kunstenfestivaldesarts ?

Več kot polovica predstav se bo v Bruslju zgodila premierno. Precejšnji poudarek je na vzhodni Evropi, dve prihajata iz Budimpešte in potem še Frljić. Menim, da so njihovi glasovi, ko gre za detektiranje sodobnih družbenih problemov, med bolj artikuliranimi.

Kako poteka izbor projektov?

To je precej oseben proces... Ko sem prvič gledal predstave, se mi je zdelo pomembno, da igralci in avtor najprej predstavljajo sebe. Šele potem sem se osredotočil na to, iz katere države prihajajo. Umetniški jezik je pomembnejši od vsega. Šele ko ga avtor najde in se prepozna v njem, lahko najde temu primerno vsebino...

Včasih gledam družbeno izjemno angažirane predstave, toda v smislu gledališkega jezika so sila dolgočasne. Izbor je vsekakor precej subjektiven – vsi člani ekipe, ki si ogledujejo predstave za izbor, vedno povedo, zakaj so se za nekaj odločili. Razložijo kriterije. Odločitev je vedno osebna.

V okviru festivala lahko vidimo gledališke dogodke, ki bi jim zlahka rekli aktivistični performansi – kaj je znotraj gledališča še umetnost? Kako se ta konsenz z leti spreminja?

Hm, na to vam bom težko odgovoril. Kunstenfestivaldesarts je, lahko rečeva, že neke vrste institucija, zato nas bo kdo zlahka obsodil, da produciramo umetnike in tržimo njihova dela... V vizualnih umetnostih zadnja leta prevladuje sintagma curated by..., umetniki so omenjeni kasneje. Kot selektor skušam 'navonjati', kaj je v zraku – in se na to odzvati: torej razumeti, kaj hoče predstava povedati, in jo na festivalu umestiti v pravi kontekst. Kaj je še umetnost znotraj gledališča? Ne vem. Kunstenfestivaldesarts obstaja od leta 1994 – takrat so v Bruselj prihajale ameriške gledališke skupine, veliko jih je bilo iz Kanade in Azije... Minilo je skoraj dvajset let in lahko rečem, da se je v tem času vzpostavil nekakšen gledališki trg. Rodili so se novi festivali...

Gledališki projekt, ki ga predstavljate na festivalu, ima zagotovljeno prihodnost. Če je gostoval na festivalu Kunsten , potem nekaj pomeni... Drži?

Verjetno to še vedno drži. Čeprav je to lahko dvorezen meč. Z našo razvpitostjo, ki se je seveda izogibam, lahko komu tudi škodimo. Zato smo skupaj sprejeli odločitev, da ne bomo več vabili preveč mladih ustvarjalcev. Videl sem že, kako je slava nekatere pokvarila in uničila. Obenem se mi zdi bistveno, da bi za sorodne gledališke festivale obstajal sorodni kriterij za nabor predstav.

Kdo in kaj je oblikovalo vaša ­osebna estetska merila?

Študiral sem umetnostno zgodovino. Toda ko sem pri šestnajstih prvič videl predstavo sodobnega plesa, sem vedel, da me bo potegnilo v teater.

Predstavo skupine Rosas?

Oh, ja. Bil sem tako očaran, da nisem mogel izraziti občutkov, ki so me prevevali. Vedel sem samo, da hočem še.