Tiskane izdaje
Današnja premiera Valentiniade je odrska praizvedba kolaža prizorov nemškega komika Karla Valentina, izredno popularnega v začetku prejšnjega stoletja. Kolaž je tudi delo dramaturginje uprizoritve Žanine Mirčevske, režijo podpisuje Eduard Miler.
Karl Valentin je bil v začetku prejšnjega stoletja junak bavarskih kabarejskih odrov. Šlo je za vrhunskega komedijanta, ki pa je na višku slave utonil v pozabo (povsem po lastni krivdi, bil je ljudomrznež, prostovoljni izobčenec, nenehni iskalec konfliktov), iz katere so ga v šestdesetih letih prejšnjega stoletja »potegnili« strastni ljubitelji absurdne komike.
S svojim komičnim instrumentarijem je Valentin, če je bilo potrebno, je bil tudi klovn, pesnik, filmski igralec, kitarist, namreč napovedoval dadaistične, nadrealistične in futuristične uprizoritvene »premete«, ki so se zgodili šele nekaj desetletij kasneje. Bil je vzornik marsikomu, ki se je želel ukvarjati s komedijo, tudi Bertoldu Brechtu, ki ga je oboževal, redko izpustil ogled katere od njegovih predstav in z njim nekajkrat celo nastopil.
A ne le njega, navdušil je tudi takšna mojstra dramatike absurda kot sta Samuel Beckett in Eugene Ionesco. Obstaja resnična anekdota, da se je Beckett načrtno odpravil v Nemčijo z razlogom srečati se s človekom, ki je sposoben vrhunsko smešno odigrati vic brez poante.
Kredibilen partner
Oba sta v enakem ustvarjalnem obdobju delovala tudi na filmskem področju in bila aktivna udeleženca prehoda iz nemega v zvočni film, res pa je, da so se nacisti v delo Chaplina zelo hitro začeli vtikati, Valentinovo komediografijo pa so pustili pri miru. Morda tudi zato, ker se Chaplin ves čas spopada s konkretno situacijo, torej je bolj direkten in razumljiv, Valentin pa izrazit poudarek daje težje doumljivi (pa nič manj ostri in direktni) jezikovni komiki, nobeno njegovo delo neposredno ne napada ključnih avtoritet takratnega časa.
Če se torej Chaplin norčuje iz aktualnega družbenega reda, Valentin sega v metafizične »svetove«, na primer klasične filozofije. Ključna je tudi razlika v empatiji, ki jo sprožajo njuni junaki. Chaplinovi so nežni, topli, čustveni, Valentin pa ima opravka s samimi minimalno občutljivimi subjekti, brez trohice sentimenta. Torej, če je na Chaplinovi strani bistveni temelj melodrama, je na Valentinovi ključen porog, karikatura, neposredni napad.
Valentinova komika je genialen preplet komedije, farse, tudi parodije, satire, vodvila, stendapa ... ki pa niso zgolj gagovske lepljenke, pač pa kompletni prizori, zaokroženi in kompaktni. Nikoli pa niso bili zgodbe, Valentin teh ni pripovedoval ali vsaj ne tako, da bi imele glavo in rep, kakršne ima dobro napisana zgodba.
Stavil je na miniature, tam se je počutil najbolje. In vedno je bil najboljši tam ali takrat, ko je šlo za razkrinkavanje človeške neumnosti, te pa je bilo na pretek, danes pa ni prav nič drugače. In pri tem je bil natančen, s pravo mero, ritmom, taktom in občutkom za to, kdaj najti pravi »punch line«.
Valentiniada, kolaž slabih dvajsetih prizorov, za izbor je poskrbela dramaturginja Žanina Mirčevska, nima enako »skromnih« ambicij kot avtorjevi skeči. Res je, da se ne staplja v enovito zaokroženo dramsko celoto in niti slučajno nima namena pripovedovati jasne in čvrsto zgrajene zgodbe.
Prej prikazovati, kako se človek vedno znova, bistveno večkrat kot gre osel na led, znajde na nasprotni strani pričakovanega. In je zato v svojem ravnanju tudi vedno znova smešen. Zares smešen, ne smešen zgolj »na povrh«.
Stremljenje k bistvenemu
Avtorji, gre za intenzivno sodelovanje med režiserjem in ekipo, se torej pri interpretaciji prizorov ne spopadajo s spakovanjem, norčevanjem in podobnimi lascivnimi komičnimi triki, pač pa stremijo k temu, kar je bistveno, elementarno komično. To pa se zgodi takrat, ko nekdo počne nekaj, pri čemer niti slučajno noče biti komičen.
Torej, če zapišemo z besedami dramaturginje, ima »diskurz Valentiniade ima za cilj razkriti klovna v obleki resnega, sodobnega slehernika, ki se sploh ne zaveda, da je klovn.« Dodajmo: če gre ta raziskava slabih dvajsetih prizor(čk)ov za milimeter čez ali pod, potem je cilj zgrešen, komika postane geg ali še slabše, skeč.
Gre torej za tvegano gledališko igro, ki pa, če se izpelje kot je treba, prinaša ogromno zadovoljstva tako gledalcem kot tudi igralcem, Janezu Škofu, Maji Končar, Juriju Zrnecu, Saši Pavček. Alojzu Svetetu in Silvi Čušin.
No, če je že kakšna rdeča nit, ki prizore drži skupaj, potem je to zgolj dejstvo, da se vse dogaja, - kje drugje pa!, - kot v gledališču. In to trenutek preden se bo začela premiera, ki se zaradi vdora »realnega« nikakor ne more začeti. O teatru v teatru torej gre.
