Objektiven duh dobe

Ocena drame Divjad Mini teatra Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj: Slovenski prostor nujno potrebuje novo mitologijo, ki razpira in osmišlja sedanjost.

Objavljeno
08. november 2013 18.35
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

Drama Divjad pisca in režiserja­ Nejca Gazvode verjetno ne bo kotirala posebej visoko na »hierarhični« lestvici letošnje slovenske gledališke produkcije, skoraj zagotovo bodo imele prednost vsebinsko in vizualno bolj perfekcionistične priredbe klasičnih del, ki so v primerjavi s sodobnimi domačimi besedili pač v izrazito privilegiranem položaju. Po krivici,­ tekst in uprizoritev sta povsem solidna, predvsem pa ponujata odslikavo aktualnega trenutka, to pa je področje, ki ga slovenska kultura in še zlasti gledališče ignorira oziroma se zdi, da ga ima za inferiornega.

Slovenija – in to ne velja le za gledališče – se tako izgublja v abstraktnosti, v ospredju so vedno znova zgolj velika, večna in usodna vprašanja, ki jih je smiselno osvetliti samo s »stališča večnosti«, medtem ko tukaj in zdaj ostaja domena površne, pogosto tudi plehke in banalne televizijske produkcije. Divjad ni poseben presežek, je pa dovolj korekten in domiseln projekt, ki s tradicionalnimi prvinami fabule, naracije in figuracije izpostavlja intimne drame posameznika. Te imajo univerzalni, brezčasni karakter, obenem pa z uporabo pogovornega jezika, lokalnih topik in ne nazadnje z nekaj replikami, ki nakazujejo aktualne družbene anomalije, plastično predstavijo današnje dileme slovenskega slehernika mlajše generacije.

Uprizoritev je omejena na lapidarno scenografijo (Numen in Ivana Radenović) in temeljne režiserske orise in intervencije, pri katerih je edina opaznejša pravzaprav le imaginarna podvojitev lokacije s preprostim efektom luči. Igralci, kot da bi bili že naveličani dominacije režiserskih vizij, invencij in izmišljij, se lahko povsem svobodno posvetijo konverzaciji in oblikovanju likov, ki niso črno-beli, temveč dovolj kompleksni, kar dobi popolno potrditev tudi v končnem razpletu zgodbe. Izpostaviti posameznega igralca bi bilo nekorektno, vseh šest je dobrih, tako da celota prepričljivo izzveni v smislu konkretizacije objektivnega duha dobe, četudi bi predstavo lahko kdo označil za zgolj preživet koncept deklamacije in ilustracije napisanega.

To se zdi še zlasti pomembno, saj je funkcija slovenskega gledališča kot prostora socialne, emocionalne, intelektualne in mentalne skupnosti zaradi omenjene večne reciklaže preverjenih velikih tekstov tujih in domačih avtorjev (koliko izvedb Sofoklejev, Cankarjev in Ibsenov v novi preobleki bomo videli v letošnji sezoni?) okrnjena, velikokrat tudi invalidna. Teze o večni aktualnosti velikih del dramske literature so seveda povsem točne, vendar slovenski prostor nujno potrebuje tudi novo mitologijo, ki razpira, analizira in osmišlja današnji trenutek, tega pa je sposoben le sodoben tekst.

Projekt Nejca Gazvode si zasluži priznanje že zaradi diskontinuitete­ s prevladujočo muzejsko, v marsikaterem pogledu celo arheološko programsko politiko in vsemogočnim diktatom režiserjev. Poleg tega je povsem dostojen primer konvencionalne konverzacijske drame, ki seveda ni nujno repertoarna hrbtenica gledaliških hiš, vsekakor pa bi morala biti vitalen del njenega skeleta.