Tiskane izdaje
V razstavnih prostorih Slovenskega gledališkega muzeja (SGM) v Ljubljani so danes popoldne zainteresirani javnosti na ogled ponudili razstavo Neskončna igra, ki kronološko z izbranimi fotografijami, pisnimi dokumenti, predmeti in gledališkimi kostumi ne obuja le spominov na devet desetletij Šentjakobskega gledališča (ŠG) v Ljubljani, ampak obenem odstira zanimive poglede na sočasno zgodovino kulturnega in družabnega življenja v Ljubljani.
Na dopoldanski predstavitvi je direktor SGM Ivo Svetina poudaril pomen ljubiteljskega gledališča
v slovenski kulturi, v katerem so od Linhartovih časov nastajale plodne in trdne osnove za ustanovitev ter razvoj poklicnega gledališča. Na repertoarno ambicioznost ŠG od začetka kaže po njegovem prva dramska uprizoritev Strindbergovega Pelikana, s katerim je društvo prvič nastopilo 9. junija 1921 v prostorih otroškega zavetišča na današnjem Gornjem trgu 27.
Avtorica razstave in spremljevalnega vodiča, arheologinja Katarina Glavan Batagelj, si je z naslovom Neskončna igra po eni strani želela poudariti neskončnost zgodovinske spirale, po drugi strani pa izraziti zaupanje v prihodnost ljubiteljskega ustvarjanja v ŠG. Avtor postavitvene zasnove Mario Dragojević je skušal z načinom postavitve gradiva v obeh muzejskih prostorih poudariti vpetost ljubiteljskega gledališkega ustvarjanja
v mestno življenje ter oživiti spomin na časovni trak uprizoritev in njihovih ustvarjalcev.
Prelet nad razvojno spiralo
Korenine ŠG segajo do 12. decembra 1920, ko je Gospodarsko napredno društvo za Šentjakobski okraj ustanovilo dramski odsek. Štirinajst dni pozneje, na Štefanovo, so člani društva v gostilni pri Lozarju v Rožni ulici pripravili svoj prvi nastop. Leta 1932 se je Šentjakobski oder preselil v Mestni dom, kjer je
7. decembra odprl sezono z Linhartovim Matičkom v režiji Draga Pogorelca - Karusa. Pred drugo svetovno vojno so na tem odru igrali tudi poznejši najvidnejši poklicni umetniki, kot so Ančka Levar, Stane Sever, Ivan Cesar, Frane Milčinski - Ježek in drugi. Med drugo svetovno vojno je Šentjakobski oder utihnil, njegovi člani pa so sodelovali
z osvobodilnim bojem.
Po osvoboditvi leta 1945 se je Šentjakobski oder preimenoval
v ŠG, ki mu je mestna oblast podelila status polpoklicnega gledališča, naslednje leto pa so udarniško obnovili oder v Mestnem domu. Leta 1964 so
v ŠG začeli izdajati gledališki list, štiri leta pozneje pa je ustanoviteljske pravice in obveznosti nad ŠG prevzel ljubljanski mestni svet.
Leta 1988 so na temeljito prenovljenem odru v Mestnem domu ob dvestoletnici francoske revolucije uprizorili slovensko praizvedbo Beaumarchaisove Figarove svatbe, leta 1996 pa so ob 75-letnici delovanja od tedanjega predsednika republike Milana Kučana dobili znak svobode.
Na pragu novega tisočletja je Društvu Šentjakobsko gledališče Ljubljana ministrstvo za kulturo priznalo status društva v javnem interesu v kulturi.
