Ocena Beneški trgovec: Naj živi Launcelot!

Odmik od izvirnika je očiten, gre za »generičnega« Trgovca, ki si ne lasti privilegija novega originala. Vse poteka na dveh izrazitih nivojih, ki ju z neko novo, zaostreno občutljivostjo in z natančno domišljijo, kombinirano z že znanim občutkom za situacijo, prostor in igralca, vodi režija Eduarda Milerja.

Objavljeno
07. marec 2011 16.59
Posodobljeno
07. marec 2011 17.12
Blaž Lukan, gledališki kritik
Blaž Lukan, gledališki kritik
Beneški trgovec v režiji Eduarda Milerja in dramaturgiji Žanine Mirčevske je fascinantna, nenavadna predstava. O čem pripoveduje in s kakšnimi sredstvi? Odmik od izvirnika (in prevoda, delo Milana Jesiha) je očiten, gre za »generičnega« Trgovca, ki si ne lasti privilegija novega originala. Očiten je tudi premik s trgovca, Shylocka, na družbo, na neke vrste totalni neoliberalistični trg, poln kupovanja, posojanja in prodajanja vsega in vsakogar, kjer je »nevidna roka« zgolj evfemizem za delovanje najrazličnejših »agencij«, praviloma izbranih od tistih, ki so sami objekt nadzora.

In očiten je premik na spektakel, ki ga ne vodita več niti estetika niti užitek, temveč neke vrste tranzitivnost, nenehna prehodnost iz enega vzburjenega stanja v drugo, nestabilnost in neulovljivost, povezana tako z imidžem kot vrednotami, zataknjena v popolnoma nečustvenem, a samozadovolj(e)nem prostoru med peklom in nebesi oziroma, konkretno v uprizoritvi, v neke vrste limbu areni templju televizijskem studiu (scenograf je bil Branko Hojnik), kjer poteka frivolen modni šov (kostumografka je bila Jelena Proković), perverzni sejem, ekstravagantna samopromocijska revija, natančno fokusiran in luciden, toda v resnici samozadosten večer na Shakespearovo temo (katerega središčni prizor je nedvomno popolnoma televizični »kviz« tekmovanja za Porzio), ki pa Shakespeara najde skoraj izključno v našem času.

Reprezentanti tega sveta so prav vsi, ki v igri nastopijo, od doža do Launcelota. Z izjemo juda Shylocka (z nezmotljivo prezenco ga odigra Igor Samobor), seveda. Za Shylocka bi včasih rekli, da je drugi pol uprizoritve, če ne protagonist, pa vsaj antagonist, a tokrat je nekaj drugega, zgolj izjema, staroverec, primeren le še za v muzej, tujec, ki se v odsotnosti doma priklene na najbolj prehodno pritiklino, kar jih je, denar, vendar v njem – paradoksno – najde nov »dom«, nove vrednote, novo resnico. Njegovi ključni besedi sta pogodba in penali, torej dogovor in kazen za njegovo nespoštovanje, pri čemer sploh ne gre več za to, da je kazen, ki jo zahteva za nepovrnjen dolg, tako kruta (»funt mesa s človeškega telesa«), temveč, da ta sploh obstaja in da on pri njej tako dogmatično vztraja.

Toda Shylock v gledalcu ne sproža tradicionalnega občutka empatije, saj je v vztrajanju pri pravu, ki ga simbolizira pogodba, nenavadno dobeseden in surov, temveč neko nelagodje: sicer je prav, kar zahteva, vendar nekako neprimerno, prav, da vztraja, vendar je pri tem nekako tog, in prav, da zaupa pravici, vendar je pri tem nekako nepraktičen. Skratka: med »pravom« in »prav« poteka čudna dialektika, ki gledalca, navajenega na sodobni relativizem vrednot, Shylocku zelo svetih, zmede in se – tako kot Shylockovi someščani – raje, kot da bi jo do kraja in odgovorno premislil, prepusti spektaklu, vsesplošni (kokainski) orgiji, svojo nestrpnost do izjeme pa civilizira do mere, ki jo njegov lasten vrednostni sistem še lahko tolerira: Shylock naj se pokristjani (torej naj postane »eden izmed nas«), pa bo cela zadeva ad acta.

Vse to poteka na dveh izrazitih nivojih, ki ju z neko novo, zaostreno občutljivostjo in z natančno domišljijo, kombinirano z že znanim občutkom za situacijo, prostor in igralca, vodi režija Eduarda Milerja. Prvi je dramsko-jezikovni, Miler in Mirčevska sta napisala novo dramo o Shylocku in njegovih, ki pa je – paradoksno – še vedno vsa Shakespearova in Jesihova, njuno visoko dikcijo (opazen lektorski delež je zasluga Tatjane Stanič) sta po eni strani zvišala do precioznosti in še potencirala njeno igrivost, po drugi strani pa znižala do vulgarne govorice zdajšnjosti, pri čemer, začuda, obe računata na enak populistični učinek.

Drugi nivo je igralski, z redko videnim, pogosto bravuroznim užitkom, ki se manifestira v vseh nastopajočih, še posebej v treh: najprej v Marku Mandiću kot težko ulovljivem, metroseksualnem Bassaniu: njegova posmehljiva poza in grimasa je izzivalna, vendar v resnici pravzaprav nikogar ne izziva, za njo se skriva nemoč, ki ni deležna nikakršne avtorefleksije, navidezna moč pa ni utemeljena na kakršnem koli delovanju, temveč na denarju, ki tako rekoč pada z neba.

Nato v Nataši Barbari Gračner, ki zariše občudovanja vreden igralski lok, od cinične samice, prek poželjive ženske, do politične manipulatorke v družbenem polju, kjer se za trenutek zazdi, da bo v njem zasejala občutek za univerzalni prav, vendar se – tudi sama zgolj zanemarljiv delec tega globalnega kaosa – slej ko prej pridruži stanju izrojene indiference in ukinjenih pričakovanj. In navsezadnje virtuozen Gregor Baković kot »zgolj« služabnik in burkež Launcelot, toda v resnici glasnik in že tudi nosilec primitivne in destruktivne ideologije (fašizma), ki jo v uprizoritvi nakazuje intonacija nacistične himne in ki začuda – čeprav glede na situacijo, v kakršni v tem trenutku v teh krajih živimo, niti ne – doživi najmočnejšo (pozitivno) reakcijo občinstva: kakšen Shylock neki, kakšen Antonio, Launcelot je resnični junak našega časa!