Ocena gledališke uprizoritve Cvetje v jeseni

Z reinterpretacijami kultnih, tako rekoč v kolektivni spomin usidranih referenc, kakršna je Tavčarjeva literarna predloga Cvetje v jeseni oziroma njena filmska upodobitev, je za globinski učinek treba biti peklensko previden, še več: treba je biti predvsem izvirno nepredvidljiv. Uprizoritev režiserja Marka Čeha ni ilustrativno sentimentalna in ne cinična, ne sili v rekonstrukcijo in ne v agresivno avtorsko pretvorbo. Je pa vse to obenem in zato prepojena z nenehnim prelivanjem (vsaj) dveh komentatorskih skrajnosti – prežemajoče nostalgije po nekdaj žlahtnih čustvenih modelih, ki jih vztrajno prekinjajo vdori zbadljive distance današnje superiorne in hladnokrvne vsevednosti.

Revitalizacija Cvetja v jeseni, ki jo sinhronizirano in s pogostimi dramaturškimi zastranitvami suvereno izrisujejo Aljoša Ternovšek in Tina Vrbnjak kot protagonista ter ob njiju Maruša Kink, Jernej Gašperin in Tomislav Tomšič, je zasnovana kot visokofrekventno žongliranje s časom in prostorom: z izleti v izvirno obdobje pripovedi ter predelano naracijo filmskih prizorov (vključujoč gestikulacijo in govorne akcente, ki jih te premestitve priklicujejo) in spet nazaj, v današnjost, kjer se s taistim literarnim korpusom provocira, preračunava, kritizira, pači in igralsko prefrigano manipulira.

Da omenjene nasprotne silnice ne krenejo v mrtvi kot, ampak se v luči paradoksalne neskladnosti ves čas dopolnjujejo, smiselno plastijo in vzbujajo občutek »navidezne lahkotnosti«, je v prvi vrsti zasluga sistematično premišljene razporeditve izbranih knjižnih izsekov (ti se poleg Tavčarja naslonijo še na Cankarja in Voranca), ki kljub predvidenemu poznavanju siceršnje centralne zgodbe ohranijo momente dogodkovnega suspenza in nudijo pritajene percepcijske obrate – slednje predvsem pri vnosu pravljično-fantastičnih anomalij ali pa nenadnih vdorih »realnega«, ko na odprto sceno vkoraka sama Milena Zupančič, pardon, Meta Presečnik.

Igralska sodelovalnost (zlasti pa izpiljen Aljoša Ternovšek v vlogi Janeza) je v svoji izraznosti natančno toliko obvladana, da vso polifonijo lokacij in zgodovinskih obdobij razumljivo izrisuje zgolj s prekladanjem najnujnejše scenografske aparature (Marko Turkuš), prav tako pa identitete priložnostno ukrivlja z minimalnimi kostumografskimi načeli (Branka Pavlič). Tankočutno infiltrirana glasbena spremljava v živo, ki jo izvaja Laren Polič Zdravič, detajlno začrtane lučne intervencije in vrtljivi podest zaokrožujejo celostno upodobitev ter taktično zvezujejo vrsto nasprotujočih si atmosfer ambienta (od vulgarnih gostilniških debat do sublimnih zarez usodne ljubezni). Vodilni moment aktualizacije Cvetja v jeseni je nedvomno avtorski pristavek v obliki sodniškega obračuna z Janezom, ki se mora danes – v tako imenovani družbi krivde – kot fiktivni lik za svoja dejanja abotno zagovarjati pred očmi postave. Fikcija na sodišču? Preblizu resnici, 
da bi lahko bilo smešno.

Prizor iz filma