Ocena Lorencijeve Pobesnele lokomotive: vožnja čez meje

Uprizoritev je delo avtorja v polni kreativni kondiciji, ki v umetniškem pogledu sili čez številne meje.

Objavljeno
19. september 2012 21.14
Blaž Lukan
Blaž Lukan

Uprizoritev Pobesnele lokomotive v režiji Jerneja Lorencija vzbuja upanje, da se Mala drama vrača v staro formo. Gre namreč za izjemno postavitev presenetljivega Witkiewiczevega besedila (v poznavalskem prevodu Darje Dominkuš), ki se pri njem odločilno oplaja, vendar ga ne »uprizarja«, temveč delno dopisuje in scensko transformira v povsem izviren uprizoritveni format.

Lorenci se (z dramaturginjo Evo Kraševec) v režiji premika med tremi pomenskimi segmenti: norostjo, »pobesnelim svetom« in »praznino v glavi«, o kateri govori eden od protagonistov te drveče vožnje v neznano, ki z vztrajnostjo »na mestu« pravzaprav ponuja največjo možnost scenske in semantične dinamike.

Pravzaprav Lorenci najde novo, četrto možnost (pri tem se drži podnaslova »igra brez teze«), ki je rezultat ali vsaj približek zgornjih. Ne gre namreč za to, da smo bodisi mi bodisi svet nor(i), in za to, da smo (pre)polni ali (pre)prazni, temveč da nas v temelju določajo trki med prazninami in polninami, razumom in norostjo, hitrostjo in ustavljenostjo; naša narava je pravzaprav težko ulovljiva, ko smo na koncu nečesa, smo šele na začetku, ko se nam zdi, da drvimo v prihodnost, se vračamo v preteklost, ko se navadimo na svojo (tujo) identiteto, je ta že druga, kar se nam dogaja, sprejemamo z nasmeškom, kar nas ne ubrani pred grozo …

Skratka, razen naše človečnosti – pa še te pogojno – težko definiramo kar koli dokončnega v zvezi z našo esenco, pa tudi z eksistenco ni nič bolje. Ta negotovost nas, in to je prenovljena (post)eksistencialistična maksima, ne odvezuje odgovornosti: kakor nas neizpodbitna navzočnost fatalistično določa, nas hkrati ubija, mirna sprijaznjenost brez prehoda in napovedi vodi v mučno tresavico, ki jo lahko ustavi samo ultimativna katastrofa (kot igrivi podaljšek te brezmejne igre).

V tej pomenski dinamiki se giblje tudi formalna plat uprizoritve, ki je zdaj blizu moralni alegoriji, zdaj parodičnemu kabaretu, zdaj je filozofski disput, pa spet samo pogrošni »krimič«, zdaj ganljiva love story, takoj nato pa kataklizmična pesnitev …

Kot rečeno, je delno tudi »dopisana«, zlasti z duhovitim obračanjem k občinstvu ali metagledališkim samonanašanjem. Ključno intonacijo ji v funkcionalno očiščenem prostoru (scenografa Branka Hojnika) daje glasba Branka Rožmana, izvajana v živo na dva pianina in delno posneta, ki je hkrati avtonomna in povezovalna uprizoritvena ploskev, na kateri poteka scensko dogajanje; nikdar ilustrativna, čeprav asociativna, izmenično atmosfersko polna in dramatična v svojo sliko vključuje tudi realne zvoke uprizoritve.

Na prizorišču te samo na prvi pogled lahkotne Lorencijeve uprizoritve dominirata Aljaž Jovanović kot »kurjač« in Janez Škof kot »strojevodja«: prvi, sajast, z na videz ležernim obvladovanjem dogajanja, v resnici pa vselej na preži za priložnostjo, ravno prav zavzet za sopotnike in »pretresen« nad njimi, a navsezadnje s skrbjo zgolj zase; in drugi, skoraj ves čas s hrbtom obrnjen v občinstvo kot zdaj zlovešča, zdaj benigna prisotnost nekoga, ki ima v rokah krmilo te hudičeve pošasti, v resnici pa prebira tipke klavirja in vsemu okrog samo sekundira.

Z nič manj napetosti ne mineta nastopa Tine Vrbnjak kot Julie, dekleta z mnogo obrazi, enako obvladanega v krčevitih in sproščujočih scenah, in Maje Sever kot Zofie, zlasti v pevskem nastopu, pravi »minutni drami« večera. Igralsko samozavestni in nezadržni so tudi nastopi Nine Ivanišin, Gorazda Logarja, Petre Govc, Zvoneta Hribarja, Matije Rozmana, Andreja Nahtigala, Katje Levstik in Nina Raffanellija.

Lorencijeva Pobesnela lokomotiva je delo avtorja v polni kreativni kondiciji, ki v umetniškem pogledu sili čez številne meje, in želeti si je, da bi tiste geografske dejansko prestopila.