Tiskane izdaje
Premierno postavljena v ambient trdnjave Lovrijenac (v sklopu letošnjih 63. Dubrovniških poletnih iger) je Pandurjeva Medeja premestitev na oder Križank dobro prenesla, kar med drugim sporoča tudi to, da sta mediteranski patos in igralski koncept v uprizoritev vstavljena dosledno, predvsem pa dovolj neodvisno od izvirne (festivalske) karizmatične lokacije.
Adaptacija postavitve, kakršno smo lahko videli v Ljubljani, je izdatno predimenzionirala odrski prostor, vnesla dodatne scenske elemente in se že sumljivo približala pretiranemu naboju spektakularnosti, a mu načeloma pravi čas spodmaknila tla.
Tudi zato, ker si tokratna reinterpretacija antičnega mita mestoma sproščeno vzame čas za pasaže tišine in stagnacije, prizore odprtih kodov, fantastične nanose, humorne drobce in razposajenost, kar spotoma uprizoritev razbremeni krčevitega prizadevanja za prepričevanje občinstva zgolj skozi evforijo, vizualno lepoto in s preverjenimi glasbenimi matricami.
Scenaristični koncept, kot sta ga zasnovala Tomaž in Livia Pandur (po priredbi Darka Lukića), se nagiba in obrača h gledalcu, vanj vrta, še preden se predstava začne, in v Medejo vstavlja neposredne nagovore avditorija; a tovrstni formalistični učinki se zdijo zanemarljivi v primerjavi s prezenco, ki jo vzpostavi Alma Prica kot Medeja, prepričljiva v psihični kompleksnosti in telesni, gibalni (meta)govorici. Vrtljiva v razkačenosti, nežnosti, naivnosti in okrutnosti izriše variacijo značaja, ki je izjemno dostopen in sočutno dosegljiv.
Kontrast med njeno človeškostjo in demonskostjo je občutno karikiran, med drugim namreč streže v lokalni 'oštariji', benevolentno teži k uskladitvi s prebivalci (razrahljano, neobvezno obliko zbora predstavlja kopica izklesanih mladeničev, ki poleg skupinskih koreografskih vpadov služijo tudi za potrebe odrske logistike).
Prizemljeno ranljiva in obenem vseskozi z maščevalnimi mislimi ob robu Prica Medejo izriše kot figuro, ki preden opravi usodno potezo zadoščenja, še malo pocinca, že skoraj odloži eksekucijo lastnih otrok (simbolno in z nepopačeno infantilnostjo ju interpretirata igralca Ivan Glowatzky in Roman Nikolić), toda naposled z dobrodošlim suspenzom zareže s sklepno maščevalno potezo.
Specifičnost se v uprizoritev priliva tudi zaradi občutnega vnosa surrealnosti, ki ga skozi lik Čuvarja zlatega runa Livio Badurina vnaša neverbalno, a zapomnljivo in s kompetenco zavedanja lastnega telesa ter pomembnosti »režijsko-žanrskega« odvoda.
Kljub temu da se krovna forma postavitve še vedno oklepa utečenih režiserjevih patentov, se zdi, da se v Medeji reducirajo siceršnje obilne estetske dimenzije, tudi v vodnih videoprojekcijah, ki v oblikovanju Dorijana Kolundžije skozi premišljen minimalizem dosegajo zavidljivo nevsiljivost in sočasen vplivni komentar.
V podobni maniri se v celoto vpenjajo tudi glasba (Silence), scenska zasnova (Numen) in sofisticirano mrakobna kostumografija (Danica Dedijer).
Ustvarjalno revolucionarnost in direktnost političnih konotacij je projektu vseeno težko pripisati, brez dvoma pa ga označuje poudarek vračanja k temeljem igre, zgodbe in čistega mita, ki so podvrženi celostni obravnavi in ne le segmentom, predvsem pa se tokrat izognejo podreditvi vizualne plastičnosti, ampak to razumejo kot spremljevalno (a vendar še vedno nepogrešljivo) noto.
