Ocena Obutega mačkona: Gledalec v središču

V dramskem repertoarju za otroke je Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL) pripravilo širokopotezno slovensko praizvedbo »herojske komedije« sodobnega srbskega dramatika Igorja Bojovića Obuti mačkon (Mačor u čizmama, 1994).

Na prilagodljivem prizorišču Odra pod zvezdami je uspešnica beograjskega gledališča Boško Buha polnokrvno zaživela v duhovitem in mestoma jezikovno arhaiziranem ter »francosko« požlahtnjenem prevodu pesnika Milana Jesiha, pregledni dramaturgiji Klavdije Zupan ter domišljeni in duhovito aktualizirani postavitvi režiserja Dušana Jovanovića, ki je zadel v polno z redko uporabo teatra v krogu, v katerem je gledalec postavljen dobesedno v središče pravljično in burleskno stiliziranih prizorov svojevrstne »pasijonske procesije« okoli njega.

Najmlajšega in najbolj delavnega mlinarjevega sina Todorja požene očetova poslednja volja brez dediščine v svet z nalogo, da uresniči starčevo neuresničeno življenjsko željo – poročiti se s princeso ter postati kralj – a tudi, da ob delu in sreči razkrije še tretji ključni vogelni kamen življenjskega uspeha – ljubezen. Na strani zlih junakovo »pasijonsko« popotovanje do na videz nedosegljivega cilja po eni strani ovira Velikan le Giche, ki je kupil očetov mlin in z denarjem ter surovo močjo zasužnjil Todorjeva lena starejša brata ter se vsilil kot Todorjev tekmec za princesino srce, na drugi strani pa dekadenčno zblojeni in notranje izpraznjeni dvor aparatčikov dementnega Kralja Louisa. Na strani zmagovitih dobrih sil sta seveda ključni opori sicer delavnemu, a precej naivnemu in pasivnemu junaku bistroumni, elegantni in pravljično vsemogočni Mačkon de Fyodore, ki nazadnje grozovitega velikana preprosto spremeni v miš in ga slastno požre, ter seveda pravljične ljubezni vredna in za njene puščice odzivna Princesa Anastasie.

Za slikovito stilizirano scenografijo štirih »pasijonskih postaj« (od iluzionističnega mlina ob vodi, temačnega gozda ter pastoralno idiličnega jezerca z oživljenimi valovi do krajevno in časovno popolnoma abstrahiranega dvora) je učinkovito poskrbela scenografka Meta Hočevar ter za mestoma pravljično stilizirane in mestoma nadčasovno posodobljene kostume Jelena Proković. Raznovrstne uglasbitve songov in razpoloženj je s prvinami jazza in sodobne popularne glasbe prispeval Drago Ivanuša, razigrano stiliziran odrski gib pa koreografka Tanja Zgonc.

V partnersko razigranem ansamblu sta s poudarjeno komedijantsko radoživostjo, umetelnostjo in distanco v ospredju Rok Kunaver v naslovni vlogi Mačkona de Fyodora in Ana Hribar kot dvorski norec ter zabavljaški gostitelj Jacques. Idilo prvinsko naivnih in nazadnje pravljično zmagovitih zaljubljencev Princese Anastasie in mlinarja Todorja sta radoživo stilizirala Nina Ivanič in Jan Bučar, notranje votlo oblastniško mogočnost dementnega Kralja Louisa ter nadnaravno silaškega Velikana le Gicheja pa Andrej Nahtigal in Iztok Jereb. Burleskno galerijo njima nekritično vdanih kreatur oživljajo Jernej Kuntner, Alenka Tetičkovič, Gašper Jarni, Jure Lajovic in Jernej Čampelj, predsmrtno miniaturo starčevsko zmotljivega Mlinarja Gillesa pa Iztok Valič.