Ocena performansa Lekcija anatomije: Obdukcija punčke iz cunj

Simuliran obdukcijski proces sčasoma postane zbirališče etičnih in moralnih pomislekov.

Objavljeno
23. januar 2013 10.39
Posodobljeno
23. januar 2013 14.00
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek
Interdisciplinarnost medicine in umetnosti, s kakršno se v projektu Lekcija anatomije ukvarja belgijska performerka Marijs Boulogne, povzroča neobičajno zapletenost občutij. Najprej zabavna radovednost, na koncu pravljična razbremenitev, vmes pa kopica zveriženih reakcij usmiljenja, gnusa, sočutja, razneženosti in morbidnosti.

Profesionalen pristop k obdukciji (performerka se je predhodno s stroko in metodami intenzivno posvetovala s patologinjo), še bolj pa spremljevalne razlage medicinske terminologije silita v območje dokumentarnosti, podoba dojenčice, sestavljene iz tkanin, vrvic in zaplat, pa ta krovni naturalizem rahlja in omiljuje.

Vse do zanke preobrata, kjer izbruhne na dan osupljiva moč predmetnega gledališča in njegov učinek, da preko (dvakratno) nežive figure in posledično gledalčeve na videz »varnejše«, bolj sproščene percepcije, še intenzivneje evocira domet resničnosti.

Zgodba novorojenega bitjeca, ki se mu je življenje sklenilo v trenutku, ko se je začelo, je sicer izmišljena, a zato nič manj verjetna. Simuliran obdukcijski proces, ki ga lahko označimo tudi kot svojevrstni lecture performans, kjer občinstvo z odgovori na priložnostna vprašanja posrečeno sledi kot kakšen oddelek študentov medicine, sčasoma postane zbirališče etičnih in moralnih pomislekov: ne le, da je bil porod skriven in otrok takoj zatem zavržen (v čemer prepoznamo delinkvenco na kolektivni ravni), etično-moralna tesnoba se naseli tudi v opazovalca (umetniškega akta), ki je očaran nad znanstvenimi fenomeni, sočasno pa morda tudi osramočen zaradi nemočnega in nič krivega telesca, preko katerega so mu nova znanja omogočena.

Vsa ta nihanja niso naključna, saj Marijs Boulogne v svoji lekciji (tokrat ob asistenci Kaje Janjić) do objekta raziskave pristopa entuziastično in strokovno poglobljeno, a tudi z materinsko občutljivostjo in previdno senzibilnostjo.

»Forenzična pravljica« s pomočjo endoskopa vdira dobesedno v drobovje obstoja, razpira manj znane plati novorojenčkovega telesa, notranjih organov in njihovega fascinantnega sistema sobivanja, pri čemer model lutke niti najmanj ne ovira, temveč le dodatno ponuja izhodišča še za naknadne groteskne potenciale.

Po opravljeni obdukciji se prostor realne operativnosti premakne v pravljično atmosfero, lutko/truplo z uvidevnim pristopom spremenijo v prgišče zapuščene ostaline, kjer v sklopu biosistema na svoj račun naposled pride svet favne. Za celostni prikaz lepote človekove harmonične anatomije, a hkrati tudi nevzdržnega odpora ob njenem razpadu lahko tokrat tvegamo izraz približka »izkušnje sublimnega«.