Tiskane izdaje
Performans La Pocha Remix: Psiho-magične akcije za narobe svet (avtorji so Guillermo Gómez-Peña, Violeta Luna in Erica Mott), ki je bil v četrtek predstavljen na festivalu Mesto žensk, je izvrsten, fascinanten primer hibridne, multikulturne in poliestetske, »cross over« narave sodobnega performansa, ki svoj ekspresivni performativni izraz gradi tako na estetiki kot ideologiji, tako na čisti prezentaciji kot na ritualni in ludistični igri, tako na »golem« telesu kot na njegovih ekstenzivnih znakih.
Podoba, ki jo ponujajo tri privzdignjena prizorišča, skupaj s četrtim platnom s projekcijo trailerja ali pregleda uprizoritvenih strategij skupine s komentarji, je tako najprej nekakšna »razstava«, in to v smislu prezentacije in dekonstrukcije, v izhodišču treh, v resnici pa množice živih skulptur, fizičnih mobilov, ki jim le težko določimo enotno provenienco, saj s svojo »opravo« ali »opremo« segajo v različne družbene, kulturne, estetske, etnične, rasne, spolne in podobne prostore, v vsakem od njih pa se počutijo povsem sproščene in svobodne.
To je pretok osvobojene fikcije, ki sicer v poteku zavzema izostrene oblike, vendar te zaradi svoje neobvezujoče, na fantazijo pripete »interpretacije« kar naprej uhajajo definirajoči volji oziroma pogledu. Tako so tu v oklep ujeta ženska, z medicinskimi instrumenti nevarno vrtajoča v svoje telo, zakrita zahodnjaška ženska, ki si zateguje bodečo žico okrog obraza, ali bodiartistična starleta, ki »rojeva« surov živalski jezik in ga tudi z užitkom žveči, Indijanec s surrealističnimi kostumskimi poudarki, tetoviran ekshibicionist ali oborožen stripovski vojak, hkrati performer in komentator, destruktor jezika in formulator njegove nove oblike in vsebine, ter z dvema bencinskima »pištolama« v občinstvo mereča plesalka v rdečem, ki se prav tako nenehno »levi« in preobraža. Vse to so zgolj hipne pojave, hipnagoge, ki se v naslednjem (pravzaprav že kar »istem«) trenutku transformirajo, dobesedno presnavljajo v nove »ob-like«, »kipe«, »figure«, »osebe«, nenavadno živo, intenzivno, energično, domala »divje« prisotne, hkrati pa tudi sublimno »odsotne«, decidirano pripadajoče lastnemu, samo na prvi pogled neurejenemu kozmosu.
Ta kaos namreč vsebuje definitivni red, čeprav vodja skupine Gómez-Peña, mehiški performer z dolgim in nespornim slovesom tako v estetskem kot političnem vidiku sodobnih performativnih praks, na začetku pove, da je bil pripravljen prav za ljubljansko občinstvo in v resnici neizvežban, po vsej verjetnosti (re)miks strategij in podob iz siceršnjega dela skupine. Vsaka slika ali tabló se pred gledalcem odvrti, kakor da ni druge možnosti (za to poskrbijo tudi »asistenti« nastopajočih), vsak delec je tu natanko zato, ker ga je v red umestila neizprosna performativna logika, ki kljub poseganju v različne semantične sfere vendarle nakazuje eno samo, sicer široko, a dovolj razločno izhodišče.
Gre za boj, spopad, upor in tako za dominantne kulturne, družbene, politične, spolne, rasne, socialne, identitetne dogme in predsodke, samoumevnosti, vrednote, ki se izvaja tako skozi razgradnjo že uveljavljenih obrazcev kot z uvajanjem novih, kot rečeno, temelječih na razvezani imaginaciji (»narobe svet« iz naslova, ki je v resnici »pravi«), tako z analizo konvencionalnih družbenih razmerij kot z njihovo novo (osvobojeno, demokratično) sintezo, ki ne poteka samo na očeh gledalca kot nenehno zaznavanega udeleženca performansa, temveč tudi z njegovo aktivno participacijo.
»Gledalci« (seveda izbrani, a s privoljenjem) nenadoma postanejo izvajalci, zdaj aktivni (z merjenjem z avtomatsko puško v performerja, asistiranjem performerki s svinjskimi atributi na obrazu in telesu ali v dekliškem erotičnem plesu), zdaj pasivni (zgolj pogumno razgaljene »žrtve« sicer nežnega bičanja s cvetovi vrtnic) udeleženci performansa, ki na ta način enakopravno distribuira tako slavo in zasluge samega nastopa kot odgovornost zanj ter se s tem vpisuje v kodeks univerzalne performativne etike s pomenljivo, pozornosti vredno težo.
