Ocena plesne predstave John Drugi

John Drugi

avtorja Goran Bogdanovski in Tomi Janežič

produkcija Fičo balet in Studio 
za raziskavo umetnosti igre

Stara elektrarna 


premiera 12. 2. 2011

John Drugi je naslov drugega dela plesne trilogije, ki jo plesalec in koreograf Goran Bogdanovski »na presečišču plesa, gledališča in življenja« razvija z režiserjem Tomijem Janežičem. Tema tako prvega kot drugega dela je identiteta, ki jo avtorja razpirata skozi različne obče in posamične perspektive.

V prvem, dvajsetminutnem delu, naslovljenem Janez, ki je bil uprizorjen spomladi leta 2008, se je tandem z različnimi utelešenji »povprečnega Janeza« duhovito lotil spodnašanja stereotipov v različnih kulturnih okoljih, v tokratni, petdesetminutni predstavi pa gre za ustvarjalne in življenjske levitve samega izvajalca, Gorana Bogdanovskega. Naslov John Drugi je mogoče razumeti najmanj v dveh pomenih: najprej dobesedno kot drugi del trilogije, hkrati pa kot svoj lastni drugi v smislu samorazcepa na različne samopodobe, ujete v sedanjik in razpete med preteklostjo ter prihodnostjo.

Kot v prvem se tudi v drugem delu Bogdanovski teme loteva s samoironijo, kar mu tokrat ponekod uspeva bolj, drugič manj, pri tem pa se sprehodi po svoji ustvarjalni poti, od srednje baletne šole do osemletne zaposlitve v ljubljanskem baletnem ansamblu, po radikalni odločitvi pred desetletjem, da bo zapustil varen in hkrati utesnjujoč okvir institucije, pa vstopi v svobodni poklic in ustanovi produkcijski zavod Fičo balet.

Vsako obdobje je memorizirano v gibalnem koncentratu – izvajalec namreč posamične sekvence izvaja na glasbo, ki jo sliši samo on skozi nadete slušalke –, medtem ko sta v ozadju projicirana Jungovo besedilo o ustvarjalnem procesu, napisanem v tridesetih letih 20. stoletja, in sicer prenasičena in precej naključno zasnovana montaža filmskih prizorov. Nikakor ne linearna, ampak z ostrimi rezi večkrat zasukana avtorjeva življenjska pot oscilira od entuziazma in megalomanske samopodobe, ko Bogdanovski sekvenco privzdignjeno odpleše v športnih copatah s pripetimi krilci, do izgube samozaupanja, povezane s finančno negotovostjo, ko se avtor preživlja z deli, ki nimajo neposredne povezave z umetnostjo, sesutja samopodobe, ko v kotu ždi in si ponavlja »jaz sem drekec pekec«, trmastega plesa v smučarskih čevljih in do z realnostjo pomirjenega konca.

John Drugi sodi med »samorefleksivne« predstave, ki nemalokrat ostanejo zgolj na partikularni ravni osebne zgodbe, vendar je tokrat Goranu Bogdanovskemu, med drugim s suvereno izvedbo, in Tomiju Janežiču, z razmikanjem in soočanjem izvajalčevih samopodob, uspelo preseči zgolj neposredno izpoved.

Goran Bogdanovski v predstavi John Drugi Foto Sunčan Stone