Tiskane izdaje
Plesni solo Off-Beat je koreograf in plesalec Milan Tomášik zasnoval kot okvirni časovni dialog med dvema obdobjema, sodobnostjo in barokom, znotraj tega pa je dialoško vpletel temeljne uprizoritvene plesne prvine. Pravzaprav se zdi, da se avtor v barok kot izvorno obdobje klasičnega baleta na dvoru Ludvika XIV. in baročno glasbo potopi zato, da bi se s časovne distance lotil plesnih in uprizoritvenih prvin, ki zadevajo ne le sodobnega plesalca in baletnika, ampak plesalca nasploh.
Pri tem gre zlasti za plesalčev odnos do ritma, tako glasbenega kot notranjega telesnega, ki ga tvorita dihanje in srčni utrip, in ne nazadnje ritma miselnih tokov. Da prvenstveno ne gre za interpretacijo baročne umetnosti, ampak za razdelavo abstraktnih formalnih elementov, med vstopanjem občinstva nakazuje plesalčevo napihovanje ene od štirih na tleh razporejenih črnih oblih pnevmatik nepravilnih oblik, ki jih, tako kot ogromne, v notranjosti občasno osvetljene s stropa viseče prosojne krogle, plesalec v solu uporablja na različne načine. Ovalna forma v predstavi prevladuje, tako v scenografiji kot v kostumografiji in gibu.
Solo uvede baročni prizor po baročnih pravilih, ki so natančno določala gib in gibanje po prostoru, pri čemer je plesalec, s črno kodrasto lasuljo na glavi, kostumiran v stilizirano baročno črno-belo oblačilo. Glasbena izbira Milana Tomášika, slovaškega plesalca, ki živi med Slovenijo in Belgijo, je izjemno zanimiva, saj je Janez Krstnik Dolar, jezuit in skladatelj, rojen na začetku 17. stoletja v Kamniku, domačemu občinstvu poznan predvsem poimensko in dejansko mnogo manj po suitah, vključenih v predstavo.
V nadaljevanju se barok na različne načine razpira sodobnosti, tako s sočasno podloženo instrumentalno glasbo kot s transformiranjem kostuma in s premišljenim povezovanjem baročnih plesnih suit s sodobnim gibom. Z vsakim nadaljnjim prizorom gib postaja slogovno okleščen, vse do prizora, ko plesalec z uporabo pnevmatik zvede gib na osnovno, povsem brezpomensko, abstraktno razmerje med gibajočim se telesom in sprotnim raziskovanjem ter ustvarjanjem ritma. Po tem, glede na prvi del sola, celo rahlo absurdnem prizoru se nato do konca elementi ponovno strukturirajo v forme, vključno z izjemno lahkotno plesalčevo baletno krožno pasažo, vendar avtor formo sola na koncu vendarle pušča odprto. Zaradi premišljene strukture in izvrstne Tomášikove plesne izvedbe smo na koncu lahko presenečeni, da Off-Beat traja za solo nikakor ne kratkih petdeset minut.
