Ocena plesnega večera v Španskih borcih: renesansa in samba

Predstavo odlikujeta zanimiva koreografija z avtorskim vpletanjem renesančnih, baletnih in sodobnoplesnih prvin.

Objavljeno
20. september 2012 23.38
Mojca Kumerdej
Mojca Kumerdej

Prejšnjo soboto so Španski borci sezono odprli z naborom umetniških in družabnih dogodkov, ki so se od popoldneva do poznega večera vrstili zunaj in znotraj poslopja v srčiki moščanske četrti. Umetniški plesni del je v okviru mesečnega programa Uvoz-izvoz ponudil zelo različni koreografiji, ki jima je skupno lotevanje »notranjih« plesnih vsebin. Odlična madžarska skupina Hodworks se je osredotočila na sodobno interpretacijo renesančnega plesa basse danse, barcelonski duet pa na zakulisje latinskoameriških plesov.

Skupino mladih plesalcev Hodworks je pred petimi leti ustanovila uveljavljena madžarska plesalka in koreografinja Adrienn Hód, ki je za izhodišče štiridesetminutne koreografije Basse Danse postavila istoimenski ples, osnovan na lahkotni gracioznosti korakov, ki se redko odlepijo od tal. Ta plesni stil v predstavi deluje kot splet gibalnih impulzov, ki se nastavijo, a že v naslednjem hipu razpletejo v sodobno plesno govorico, ki temelji na pestrih in domiselnih detajlih abstraktnih plesnih likov: visoka Júlija Garai dinamiko ustvarja z elegantno podaljšanimi in hitrimi zaobljenimi gibi, nižja Emese Cuhorka je temperamentno bufoneskna, gibanje Csabe Molnárja je ostrokotno in nevrotično, Marca Torriceja pa hitro, mehko in osupljivo fluidno.

Po daljšem prvem delu (skupinske kombinacije, nekaj nakazanih duetov in zelo kratki soli) sledijo izmenjujoči se dueti, ki se ne iztečejo v konec, saj predstava koreografsko ostaja odprta, po štiridesetih minutah jo prekine nenadna zatemnitev. Predstavo odlikujeta zanimiva koreografija z avtorskim vpletanjem in predelovanjem renesančnih, baletnih in sodobnoplesnih prvin ter odlična tehnična in interpretativna ­izvedba plesalcev.

Por sal y samba je dvajsetminutni duet koreografa in plesalca Carlesa Casallachsa in soplesalke Clare Burdet Saito, v katerem (samo)ironično uprizorita naporen proces priprav plesalcev latinskoameriških plesov. Med ponavljanjem enih in istih kombinacij si postajata zoprna in si gresta na živce, kar lahko izza zavese vdre tudi na oder, kjer drug drugega porivata v lastno senco.

Na začetku namerno pretirano zloščen par hitro preide v medsebojno obračunavanje in maščevanje, vključno z uporabo škatle soli, ki je lahko tudi metafora za to, da je pot do sijočega odrskega videza nasoljena z grenkobo in znojem. Duet je zabaven in dobro izveden, toda vsebinsko in z ozkim scenskim besednjakom malce preenostaven, celoten plesni večer pa je bil kakovostno udaren.