Tiskane izdaje
Eno od izhodišč predstave Snježane Premuš, avtorice in režiserke intermedijske predstave Dvojnik, ki dobro desetletje raziskuje odnos med telesnostjo, zvokom in podobo, je ugotovitev Jean-Luca Nancyja, da medtem ko sebe ne moremo spoznati kot telo, druge vedno spoznavamo kot telo, ker drugi je telo in samo telo je drugi, pri čemer je zadnjemu delu ugotovitve mogoče oporekati, saj je drugi v virtualnem svetu, na primer, lahko zgolj netelesni splet označevalcev.
Režiserka se osredotoči na dejstvo, da o sebi in svojem telesu ne moremo govoriti niti ga ne moremo zaznavati z metapozicije. Prav ta slepa pega onemogoča, da bi svoje telo lahko povsem spodvili v zavedanje o svoji telesnosti, pa tudi identiteti. V uvodu je telo plesalke na videz celo, ta celost pa se skozi zanimivo in dinamično koreografijo začne razcepljati navznoter, kar plesalka izvede z utelešanjem različnih stanj, pri čemer je prek vmesnika njeno telo ozvočeno.
Postopno dodane videoprojekcije (Luka Umek) na telo, sprva v obliki večbarvnih skicirnih kontur, dajejo vtis, da niso posnete, ampak generirane v realnem času. Ko se plesalka premesti, na njenem prejšnjem mestu ostajajo konture v obliki telesne sledi, po uporabi meglenega razpršila celo kot plesalkini tridimenzionalni avatarji, tem skicirnim podvojitvam se pridružijo njene multiplicirane podobe, ki se brez zanimanja druga za drugo množijo na prizorišču.
Po tej imaginarni razpršitvi se plesalkina pojavnost ponovno zgosti pred pokončnim paravanom, ki sprva deluje kot odsevna površina, a gre dejansko za projekcijo, ki na začetku od izvirnika odstopa z rahlimi gibalnimi zamiki, vključno s zamenjevanjem sprednje in zadnje strani telesa, kasneje pa se na paravanu palimpsestno nalagajo plesalkine posnete in v realnem času projicirane podobe.
Prizor, v katerem je skozi navidezno, z izvirnikom neskladno odslikavo razprto vprašanje identitete, preide v projekcijo plesalkinega obraza, ki se mu med zvoki korakov pridružujejo in ga zapuščajo podobe njenih obrazov, posnete iz različnih kotov, s čimer režiserka v imaginarnem ustvari tisto, kar je v realnosti nemogoče - izstopiti iz samega sebe, se obkrožiti in se iz različnih (v resničnosti nam sicer nevidnih kotov) opazovati in prepoznavati.
Poleg plesno in perfomersko izvrstne izvedbe Tine Valentan intermedijsko plesno predstavo Dvojnik odlikuje premišljena izpeljava izhodiščne ideje necelega telesa, ki ga premene njegovih podob in abstraktne vizualije izmenjaje celijo in razpirajo.
Mojca Kumerdej
