Tiskane izdaje
Mediji, gledališče, življenje – vse je konstrukt. Tako bi lahko povzeli temeljno iztočnico Pograjčeve postavitve Izgubljena čast Katharine Blum (po romanu Heinricha Bölla je besedilo priredila Blažka Müller Pograjc), ki nam skozi poldokumentarno perspektivo odkriva zakulisje medijskega linča, političnih zarot in popolnega razkroja zasebnosti nedolžne in na prvi vtis nič krive mlade gospodinjske pomočnice Katharine Blum.
Dvoumnost in sumljiv položaj njene možne sostorilnosti pri pobegu »morebitnega« terorista Ludwiga Göttena ter prav tako njeno »morebitno« zavestno zavajanje na zasliševanjih v uprizoritvi ostajata osrednja (nestabilna) nit do epiloga. V naravi resnice je, da je relativna, to že, vendar je njena kredibilnost tokrat okrnjena predvsem zaradi serije raznolikih dejavnikov: vsiljivih kriminalističnih preiskovanj, nevzdržnega medijskega pritiska, popolnega nadzora zasebnosti, zraven pa še občutljive ljubezni, prek katerih se prebija zmuzljiva podoba Katharine Blum, ki v izjemni senzibilnosti skriva tankočutnost za manipuliranje.
Heinrich Böll je za inspiracijo svojega romana (podnaslovljenega Kako nastane in kam lahko vodi nasilje) plačal precejšnji davek sovražnih medijev in pritiska desne nemške oblasti, ki ga je med drugim ožigosala za odgovornega za terorizem, tako kot večino nemških levičarskih intelektualcev na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kontekst je pomemben, tudi v uprizoritvi, ki nas – preden vstopimo v Katharinino pripoved – dokumentarno seznani z osrednjimi dogodki iz leta 1972. Distanca režijske misli do obravnavanega materiala se tako vzpostavi že uvodoma, kasneje pa se kaže predvsem v plastičnem kadriranju, zlepljenem z zvočnimi (televizijskimi) efekti in evforično glasbo (Tibor Mihelič Syed), skratka, s skrajno pretirano senzacionalno noto, pri kateri nam včasih ne preostane drugega, kot da jo sprejmemo kot cinični komentar na aktualno medijsko hujskanje in nič več od tega.
Sicer pa Pograjčeva postavitev sočasno posega po številnih dimenzijah interpretiranja; literarno predlogo dosledno postavlja v »avtentičen« čas (modna estetika sedemdesetih kostumografinje Mateje Benedetti), prestreza s kvazifotodokumentacijo (predvsem s poudarkom na komičnem učinku), kot ključni parameter pa je tudi tokrat izpostavljena igralska »servilnost«.
Ker je scenarij poln obrobnih didaskalij, hitrih sprememb lokacij in sprotnih vizualnih vnosov, je zasedba osnovana na čvrsti kolaboraciji, ki prehaja med igranjem, tehničnim opremljanjem, stranskim pripovedovanjem in (vidnim) maskiranjem za novo vlogo. Prizorišče deluje po principu panoptičnega laboratorija, podton vsesplošnega konstrukta pa scenografsko podčrtujejo tudi brezosebna kovinska konstelacija in dovozne tirnice (Tomaž Štrucl), po katerih v središče mobilno drsijo nastavki za prizore. Uprizoritev se tako rekoč izmika poenotenemu sporočilu in kljub brezhibni vizualno-zvočni operativnosti na ravni psihološke dodelave ostaja precej karikaturna in enoznačna. Kar pa, konec koncev, ni daleč od dejanske medijske naravnanosti. Pri tem gotovo izstopa vloga Katharine Blum, ki ji Romana Šalehar vpelje neoprijemljivo zmes izjemne misterioznosti, privlačnosti in preračunljivosti. V več vlogah uprizoritvi pustijo pečat predvsem Primož Bezjak, Ivan Peternelj, (spevna) Janja Majzelj in Neda R. Bric ter ob njih še Robert Prebil, Damjana Černe in Matej Recer.
