Tiskane izdaje
Za konec sezone so v LGL na Šentjakobskem odru pripravili uprizoritev za mladino in odrasle Leonce in Lena, kakor jo je po poetični pravljični komediji Georga Büchnerja iz leta 1836 avtorsko priredila in aktualizirala dramaturginja Tatjana Doma. Na enovito prizorišče sodobnega degradiranega urbanega prostora (zapuščenega skladišča, kamor se pogosto zatekajo brezpravni mladi in brezdomci) scenografa Branka Hojnika je dogajanje domiselno postavila režiserka Ivana Djilas. Ob množici bistroumnih odrskih domislic in aktualnih sporočil, s katerimi je napolnila sleherni prizor, ne da bi s tem opazneje rahljala enovitost celote, se zdi do občinstva nekoliko nezaupljivo le zaključno dodatno podčrtavanje modnega uporniškega sporočila, ki je videti »nalepljeno« na izvorno jedko trpkost in otožnost »srečnega« Büchnerjevega konca.
Büchnerjevo svobodno grajeno ter domišljijsko in asociativno široko razprto pravljico o prvinskem uporništvu mladih proti predvidljivosti in dolgočasju sveta odraslih, ki se po pustolovskem begu obeh protagonistov od doma konča z njuno vrnitvijo na izhodišče ter z melodramsko spravljivim »srečnim koncem«, pa tudi s trpkim spoznanjem, da se tragikomičnemu životarjenju odraslih v okvirih »civilizacijskih« zapovedi in prepovedi preprosto ni mogoče izogniti, so v LGL izkoristili za pesniško in filozofsko utemeljen, slogovno pester in celostno zaokrožen gledališki dogodek. Vanj so smiselno vključili sestavine sodobne kulture mladih, kot je izražanje z grafiti, stripi, računalniško grafiko, videom ter različnimi glasbenimi zvrstmi in žanri (od punka, prek rocka in sodobne elektronike, do rapa).
Vse to so soočili z burlesknim karikiranjem vsečasno predvidljivega »reda« odraslih, poosebljenega v do absurda prignanih votlo bobnečih kreaturah Kralja in Predsednika. Pri skrbno zaokroženi vidni in zvočni podobi uprizoritve, ki se ponekod približuje netradicionalnemu muzikalu, so odločilni še avtorski prispevki drzne in duhovite kostumografinje Jelene Proković, med glasbenimi zvrstmi suverenega avtorja glasbe Boštjana Gombača, oblikovalke stiliziranega giba (ponekod po zgledu marionet) Bojane Mišič ter oblikovalke smiselno vpletenega videa Vesne Krebs. Svetovalka za glas in govor je bila Alida Bevk, pevska voditeljica Ana Duša, oblikovalec luči pa Srečo Brezovar.
Nosilni vlogi princa Leonceja ter princese Lene sta z negotovostjo, nezadoščenostjo in ranljivostjo današnje mlade generacije »pred zaprtimi vrati« napolnila Jernej Čampelj (tudi pevec in solist z električno kitaro) in Ana Hribar (tudi pevka in plesalka). Votlo bobneči oblastniški karikaturi otročjega Kralja in njegovega lakajsko servilnega Predsednika (s pomenljivim obešalnikom pod suknjičem) sta s številnimi duhovitimi podrobnostmi in niansami imenitno izrisala Iztok Valič in Jan Bučar. Klošarsko-harlekinsko zmuzljivo in preživetveno radoživo naravo Valeria je upodobil Jernej Kuntner. Leonceju nadležno vsiljivo Rozeto je temperamentno očrtala Nina Ivanič, Lenino potrošniško nekritično zagnano in prilagodljivo Vzgojiteljico pa Alenka Tetičkovič. Predstavnik pretežno nemega (mladega, brezpravnega in brezimnega) ljudstva v značilni mladostniški jopi s kapuco, slušalkami na ušesih ter s šablonami in spreji za pisanje grafitov je bil Matevž Müller.
