Ocena predstave Mala čarovnica: čarobnost v posameznostih

Uprizoritev znane in že nekajkrat dramatizirane pripovedi Otfrieda Preusslerja (priredba je delo Andreja Rozmana Roze) o prijazni in uporni mali čarovnici na velikem odru ljubljanske Drame (obogatitev ponudbe je vsekakor dobrodošla) zaznamuje paradoks: sestavljena je iz cele vrste slikovitih in izstopajočih posameznosti, npr. domala »filmsko« detajlirane kostumografije (Svetlana Visintin in Leo Kulaš), spevne varietejske oz. sejmiščne glasbe in zvoka (Aldo Kumar), fascinantne video animacije (Fi produkcija) in duhovite lutkovne animacije (Brane Vižintin), ki ji v nekem »seštevku« dajejo spektakularen videz, vendar kot uprizoritvena celota v resnici zaživi le pogojno in občasno. Kot da režija ne bi znala posamičnih kreativnih prispevkov sestaviti v vseh pogledih učinkovito, enotno, dramaturško premišljeno in prostorsko razčlenjeno zaporedje.

Že na samem začetku je tako sicer domiselno poigravanje čarovničinega prijatelja, krokarja Abraksasa, razvlečeno, koreografsko nezanimivo in pomensko izpraznjeno, tudi v nadaljevanju se zdi, da čarovnice begajo po prizorišču brez reda in domala histerično, celota pa v glavnem temelji na uprizarjanju hrupa in (zvočnem) ilustriranju ploskovitih mizanscenskih situacij po zgledu stripa, animiranega filma oz. burleske. Razloge za tak učinek lahko nemara iščemo v poljubni krajšavi besedila, ki v spektakelske namene »žrtvuje« tudi jasno razvidnost pripovedi: po vsej verjetnosti računa na to, da Malo čarovnico pozna tako rekoč vsak in da njene zgodbe ni treba več logično (pri)poved(ov)ati. Forma muzikala, ki se ji uprizoritev mestoma približuje, tak postopek po eni strani celo upravičuje, vendar je po drugi strani izvedba posrečenih Rozmanovih songov neizrazita in pogosto tudi slabo razumljiva.

Slike, ki ostajajo, pa so, kot rečeno, na trenutke očarljive (in same po sebi »fotogenične«): tak je npr. ples male čarovnice s čarovniško metlo, take so čarovnije s čudežnim prihajanjem in izginjanjem »v dim« oz. tla, taka je (sicer predolga) igra senc. To bi bilo morda lahko celo dovolj, če ne bi bila kolateralna »žrtev« režijskega ukvarjanja z vizualno montažo posameznih uprizoritvenih segmentov tudi igralska zasedba, ki ne seže čez stereotipno, pozunanjeno in po nepotrebnem znevrotizirano ponazarjanje pravljičnih likov. – Zadnjo besedo pri »oceni« predstave bodo slejkoprej imeli mladi gledalci, saj jim je tudi namenjena: na premieri so bili na trenutke – in ne brez razloga – zares očarani.