Tiskane izdaje
»Vsaka zadeva je vsakogar zadeva!« pravi Tadej, specialist za prehode duš in odpuščanje v poetični drami Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič, in zdi se, da je to režiji Jerneja Lorencija ob asistenci in koreografiji Gregorja Luštka in dramaturgiji Marinke Poštrak napotek in ključ uprizoritve.
Igro o (deziluziji) ljubezni namreč postavljajo s prisotnostjo vseh ves čas, vse, tudi najbolj intimne stvari se dogajajo na očeh žlehtne in opravljive srenje, z osvetljavo razširjene še na dvorano. Ničesar ni mogoče skriti pred fovšljivimi očmi, tako da nastopajoči vstopajo v igro in iz nje iz uprizoritvenega medprostora, iz v vrsto postavljenih stolov in nekoliko dvignjenega odrčka, scenograf je Branko Hojnik.
Ob strani so minimalni rekviziti, nastopajoči sicer nemo in zato z zgovornimi grimasami komentirajo svoje omembe v replikah in se ob tem pomenljivo muzajo ali samovšečno nasmihajo. Ali pa vstopajo v prostor igre s poigravanjem na harmoniko, njihovi dueli in replike so glasbeno spremljani. Ob čelu in kitari so namreč ravno harmonike tisto, kar – podobno kot tekmovanje in stopnjevanje klavirjev v Ponoroli lokomotivi, eni uspešnejših Lorencijevih preteklih režij - poudarja napetost, nudi glasbeno podlago, krepi atmosfere in nudi podporo dramaturgiji. Glasba Branka Rožmana preigra in preobleče slovenske narodne, uglasbi songe iz igre in podkrepi konfrontirane udeležence, na slovensko folkloro pa se nasloni tudi kostumografija Belinde Radulović.
Mrtvec pride po ljubico je igra o deziluziji glede večne in onstrangrobne ljubezni, po umoru in nečednostih na veselici se nesojena Anzljeva nevesta Micika podvoji na Prvo in Drugo, in bijeta, ena nedolžna in upajoča na izvenčasni svet idealitete, druga pragmatična in še preveč na tleh, neusmiljen boj za interpretacijo resničnosti, za in proti dokazom o neumrljivosti ljubezni.
Prva Micika, kakor jo zastavi Ana Urbanc, je nedolžno sijoča, nepotvorjeno se naseli v svetu idealitete in je iz njega na koncu izbrisana, pregnana, Druga Micika, odgira jo Vesna Pernarčič, je bolj izmodrena in distancirana, zato prinese več igralskega komentarja in tudi več neposredne preživevetvene agresije. Anzelj Mihe Rodmana je mrtev, zato mikrofon, da lahko iz pojenjanja še občuje s svetom, še to manj in manj.
Spopad obeh Micik poteka pred žlahto in navijači, pretežno pragmatičnimi in slovenceljsko žlehtnimi, zato ne brez samozaverovanosti in zvijačnosti; Darja Reichman je Micikina Mati, trda in surova v svoji enodimenzionalnosti, in Aljoša Ternovšek kot Mlinar in Vesna Jevnikar kot njegova mati sta skoraj incestuozno povezana, ona ga komandira še zamrtva, in celo potovec Tadej, odigra ga Borut Veselko, je v uprizoritvi bolj nastopač in pridigar pogube kot svet mož in nosilec tradicionalnih znanj.
Lorenci in ekipa peljejo uprizoritev v počasnem tempu, s premolki in minimalizmom, ki je podprt z notranjo intenzivnostjo, predvsem pa igro izostrijo in napnejo: če v originalu ni z neba nobene štime, če se dogaja pod izpraznjenim nebom, je zdaj v uprizoritvi štime in muzike čez in čez, pa še kot celota vse štima.
