Ocena predstave Nevarna razmerja: nič več in nič manj kot ljubezen

Če drži teza, da tradiciji besedila v gledališču grozi enako velika nevarnost v muzejski konvenciji­ na eni in v radikalni reteatralizaciji na drugi strani, se zdijo Laclosova Nevarna razmerja 
v režiji Aleksandra Popovskega 
v sredini obeh skrajnosti. Peter Rak

Ne v kompromisni ali omledni, temveč v skoraj idealno začrtani sredini, v kateri je režiserjeva vizija obenem dominantna in skoraj neopazna – zdi se, kot da bi Popovski sestavil mehanizem, ki deluje kot precizen odrski stroj, vendar istočasno pušča popolnoma odprt manevrski prostor za prepričljive spontane igralske kreacije.

In to prostor v dobesednem in prenesenem pomenu. Scenografija (avtorji Numen in Ivana Radenović) vrtečih se vrat z zabrisanimi zrcali zagotavlja dinamiko, gladke preskoke lokacij in časovnih determinant, predvsem pa nudi medle zrcalne odseve, ki ustvarjajo iluzijo rekonstrukcije klasične kostumske drame (kostumografija Angeline Atlagić) in aktualnega performansa. Z zgoščenostjo dogajanja je presežena epizodnost prizorov, ki pa ne izgubijo jasne in logične preglednosti in narativnosti, predvsem je vzpostavljena nekakšna sympoezija, torej z izjemnim občutkom ustvarjena skladnost občutij avtorja, režiserja ter bralca oziroma igralca.

Seveda predvsem po zaslugi protagonistov. Nataša Matjašec Rošker kot markiza de Merteuil blesti v različnih legah čustev in temperamenta, od sedmih naglavnih grehov na čelu z napuhom, pohlepom, jezo in zavistjo, do zatajevanih ljubezenskih emocij in kesanja, prehodi med to paleto občutij pa so realizirani z osupljivo veščino. S to vlogo Matjašec Roškerjeva ponovno dokazuje, da sodi v vrh slovenskega gledališča, pravzaprav je le malo igralk sposobnih tako perfekcionistično poustvariti tako kompleksne like. Veliko ne zaostaja Branko Jordan kot vikont de Valmont, ki se iz frivolnega dandijevskega zapeljivca prav tako zlahka prelevi v ujetnika in žrtev neubranljivih pristnih čustev, Eva Kraš kot gospa de Tourvel je prepričljivo poosebljenje kreposti in miline, Milada Kalezić stoične gospe de Rosemonde...

Vendar to ni plejada ekshibicionističnega razkazovanja mojstrskega obvladovanja igralskih veščin, v igri je veliko več, režiser je povsem izpolnil napovedi pred premiero, v ospredju ni nič več in nič manj kot ljubezen. Dramaturginja Jelena Mijović pravi, da se danes o ljubezni ne govori, pravzaprav je obravnavana kot čustvo nižje kategorije, vendar se v Nevarnih razmerjih pokaže kot edini korektiv licemerju, intrigam, želji po moči in prevladi, lepoti kot izključno okrutnemu in mračnemu orožju boja vseh proti vsem. To uspe Popovskemu in igralcem v velikem, pa vendar ne melodramatičnem slogu ter z izjemnim čustvenim nabojem, ki se ne razlije v patos.

Očitno imajo v mariborski Drami zelo srečno roko pri realizaciji dramskih tekstov, ki so ob gledališki doživeli še filmsko realizacijo. Predstava Od blizu Patricka Marberja je postala prava domača in mednarodna uspešnica, Nevarna razmerja imajo še za stopnjo višji potencial, oboje pa daleč presega filmsko produkcijo z zvezdniško zasedbo.