Tiskane izdaje
Ob bližajoči se 110. obletnici rojstva Srečka Kosovela so režiser Andrej Jus, dramaturg Nejc Valenti, avtor glasbe Branko Rožman in izvrstno uglašen igralsko-glasbeni ansambel na mali oder postavili gledališki koncert Kosovelove poezije, naslovljen po njegovi pesmi Postani obcestna svetilka. Ta s svojim sporočilom v besedah ...
Kaj bi bil človek, če je težko
biti človek? Postani obcestna
svetiljka, ki tiho razseva
svoj sij na človeka.
... tudi uokvirja gledališko-glasbeni dogodek, ki se odmika od popularne uporabe pesnikovih verzov kot družbeno-političnih parol in gesel, s katerimi se poziva k angažiranju v javnem prostoru. Namesto tega prav takšen kontekst družbenega angažmaja izpostavi kot nedorečeno in nejasno polje, ki pripada apokaliptičnemu uniče(va)nju sveta, in se vrne k tistemu človeškemu svetu, ki je v realnosti pogosto izgubljen ali preglašen.
Gledališko-glasbeni dogodek Kosovelovo poezijo postavi na skrit kotiček sredi tega propadu zapisanega vesoljstva, v nekakšen zapuščen kabarejski prostor, kamor se zateče skupina šestih, in ga - podobno kot s pripovedovanjem zgodb mladi napolnijo zatočišče v podeželski vili v Dekameronu - naseli z eksistencialno in ustvarjalno silo Kosovelovih besed in avtorske glasbe.
V stvarnemu toku sveta ukradenemu času se približujejo skrivnostnemu človeškemu, človeka jemljejo resno, k zunanjemu svetu pa se obračajo tudi z nekaj ironije. Kristijan Guček na klavirju, Vladimir Hmeljak na bobnih in Žiga Saksida na saksofonu, poleg njih pa še Ana Facchini, Miha Nemec in Marjuta Slamič z izgrajenimi samosvojimi uprizoritvenimi identitetami svojevrstnih »beguncev« nastopijo skorajda kot čudaški liki, ki besede prepletajo z domišljenimi uprizoritvenimi vzporednimi ali kontrapunktnimi plastmi.
Težo velikih besed razbijajo z natančno koreografsko, izrazno in govorno strukturo ter v različnih načinih, od recitala do petja, od individualne interpretacije do ansambelske konstrukcije, preigravajo premišljen izbor Kosovelove poezije od družbeno usmerjene v orisovanju zunanjega sveta do intimnejše, ki se obrača k občutjem, stiskam in odzivom človeka, ki se ne pusti zlomiti, dokler mu usoda to dopušča.
Iz svojega zatočišča nagovarjajo tudi vse sedeče »po gledališčih, barih in kavarnah in drugih zabaviščih«, a predvsem pošiljajo luč iz 'svojega novega sveta', sveta svojega zatočišča, in tako izrisujejo človeka, v katerega verjamejo oziroma kakršen ta je zmožen biti. S premišljeno postavitvijo in natančno izvedbo to kolektivno telo enega - Človeka - kaže svoj pogled na Kosovela, na naš današnjik in Kosovelov verz »Vaše besede morajo imeti trenje, / da zagrabijo srca človeška.« uteleša v edinstvenem gledališkem doživetju.
