Ocena predstave Primer Inge M.

Presečišče monodrame Primer Inge M. spne dve veliki literarni osebnosti (Inge Müller in Heinerja Müllerja) v poenoteno operativno (odrsko) identiteto, s to izvajalsko potezo pa simbolno prestreže njuno biografsko značilnost – razpršitev avtoritete in načelo intelektualne zraščenosti. Ustvarjalni dvojček je kasneje ob literarnem kot tudi intimnem razhajanju podlegel simptomu »organskega« ločevanja, hiranju čustev in razsodnosti. Po seriji več kot ducat poskusov samomora Inge Müller izgubi bitko s seboj, s samodestrukcijo pa Heinerju Müllerju zasadi globinski pečat parazitske travme in slabe vesti.

Olga Grad, izvajalka, prevajalka in prirejevalka predloge, besedilno kompilacijo dveh Müllerjevih krajših »posttravmatskih« zapisov (Opis slike in Zapis o smrti), dramske drobce in Ingino poezijo podnaslovi z »dramaturško anatomijo«. Namigne na nevarno vozlišče literarnega jezika, ki v drobovje zareže dobesedno. Müller s pomensko zgoščenim jezikom – neprestano slutnjo in okusom smrti ter s personifikacijami narave in neživega sveta kot nadomestka za neopisljivo človeško utesnjenost – sublimno razrezuje njuno destruktivno zvezo. Jezik je gost, naporen, prepreden z morbidnostjo in seksualnostjo, emocionalno kompleksen, poln svinčene in tesnobne figuralike, v predstavi Primer Inge M. se pisec/avtor premakne in razleze še v sfero vira inspiracije.

Iz (»žrtve«) Inge Müller se rojevajo besede (»rablja«) Heinerja Müllerja in posledica vzajemnega akta razpre niz performativnih vprašanj: Je to poskus njunega blagodejnega ali besnega srečanja? Brezsramni obračun, poskus sprave? Je to kesanje ali maščevanje? Ceremonialnost dogodka v režiji, dramaturgiji in scenografiji Nicka Upperja je zanetena z idejo komorne sakralnosti in vzgibom po kolektivni izkušnji metafizičnih bližin. Na samem robu plitve katakombe se v protagonistkin univerzum potopimo s tonom morbidnosti, skozi sekvence pa se podoba Inge M. v razsekani retrospektivnosti sestavlja »nazaj v živo«, racionalno in čustveno integriteto. Njena pojava se pod taktirko Heinerjeve misli lušči kot žrtveno, erotično, izčrpano, zlorabljeno, pa spet odrezavo in odločno telo, ki razkriva avtorjevo ponosno ranljivost in vzvratno razpolaga s svojo. Odmaknjena, vase zazrta drža ob reprezentativnih avtobiografskih izsekih v dogodek polaga temeljno notacijo ženske figure, ki je mrtva, navzoča predstava pa le njena začasna resurekcija iz groba.

Dosledna fizično-umska izolacija z avditorijem zariše duh karakterja, ki je sicer ganljiv, z etiketo netuzemskosti pa identifikaciji zmuzljiv; morda tudi zato, ker se ob sklepu zaokroži še s transformacijo v Njega in finalno, prvoosebno zazrtje v mukotrpen spomin na najdeno mrtvo ljubljeno telo. Vzajemni morebitni kompromis ostaja nedorečen, njun svet onstran je še vedno ločen, kot da poražena in razžaljena izločeno iščeta novo logiko vnovičnega (so)bivanja. Zdi se, da je možnost uvida v njun morebitni sporazum še predaleč ali pa nanj bržkone lahko računa le še upanje, ki – kakor zapiše Müller – prebiva na rezilu noža.