Ocena predstave Vzemi me v roke: Slovo v antikvariatu

Razmerje med starejšim lastnikom antikvariata ter študentko od daleč spominja na Pygmaliona.

Objavljeno
16. marec 2012 18.32
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura

Slovenski književnik in urednik Evald Flisar je od umetniških vodstev in dramaturških oddelkov domačih gledališč vztrajno spregledovan. Da bi lahko z dramatiko pogosteje­ nagovoril domače občinstvo tudi z odra, si je bil prisiljen ustanoviti Slovensko komorno gledališče (SKG).

Ker eden najbolj prevajanih in na tujih odrih najpogosteje uprizarjanih slovenskih dramatikov očitno ne najde opore niti pri slovenskih režiserjih, svoja besedila sam postavlja na komorna in obrobna prizorišča v nizkoproračunski produkciji. Tako se je zgodilo tudi s krstno uprizoritvijo najnovejše tragikomedije Vzemi me v roke, ki je pred tem, kako značilno, odrsko zaživela že na tujih odrih v Avstriji, Egiptu, Indiji in Nepalu. Uprizoritev, posvečeno štiridesetletnici gledališkega delovanja igralca Iztoka Jereba, je Flisarjevo SKG postavilo v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Ljubljana v tesni Kulturnici LGL.

Razmerje med starejšim samotnim lastnikom mestnega antikvariata, ki za poklicnim knjigoljubjem skriva lastno neuspešnost v zakonu in pri literarnem ustvarjanju, zasvojenost z alkoholom in neozdravljivo bolezen, ter zgovorno študentko s podeželja, ki v knjigah išče poslednji vir življenjske modrosti in nadomestilo za plehkost sodobnih mimobežnih medčloveških razmerij, od daleč spominja na Pygmaliona. Postavljeno je v neprijazne kletne prostore, kjer je življenjsko nepraktični in od vseh zapuščeni knjigoljub našel dovolj ceneno zatočišče za nepregledne skladovnice knjig in kamor redko zaide kak obiskovalec. Pa še ta praviloma le tedaj, ko se hoče pred selitvijo ali po prenovi stanovanja sam znebiti »nefunkcionalnih« metrov nikoli prebranih knjižnih zbirk.

V podzemlju (dobesedno in v prenesenem pomenu), do katerega vodijo nevarno mokre in spolzke stopnice, se postopoma razvije razmerje med črnogledim starcem, ki hoče še pred smrtjo napisati svoje življenjsko delo – esej o Borgesu, in prvinsko radoživo mladenko, ki skuša v zaprašeni nered in vdano sprejeto nepridobitnost antikvariata vnesti vsaj nekaj za preživetje nujne poslovne logike in tržne okretnosti. Vzemi me v roke je po eni plati populistično marketinško geslo, s katerim hoče dekle pritegniti kupce med kupe knjig (in jim jih poklanjati za nagrado ob nakupu svojih keramičnih izdelkov), po drugi pa neizrečena globlja želja obeh protagonistov, ki se uresniči šele v trenutku knjigarnarjevega dokončnega slovesa od tega sveta.

Režiser Evald Flisar je ob sodelovanju dramaturginje Jane Bauer besedilo pregledno in občuteno postavil na realistično prizorišče Bojana Kukoviča, za socialno ustrezna kostuma je poskrbela Sara Smrajc Žnidarčič. Polnokrvno in prepričljivo podobo sodobne osamljene ter prvinsko zvedave in odprte mladenke s podeželja (s koroškimi narečnimi prvinami), ki v zastrtem in trpno zatrtem ljubezenskem razmerju s starcem postopoma življenjsko dozori tudi za najbolj trpke poslednje resnice, je filigransko izmojstrila Mojca Funkl. Vseskozi skrbno maskirano in samemu sebi do poslednjega trenutka nepriznano podobo življenjskega poraženca, ki jo z nezadržno privlačnostjo in bolečino jedka prvinska mladostna energija dekleta, je zadržano in z notranjo slutnjo klavrnega konca civilizacije knjige kot tudi lastnega telesa zanesljivo odigral jubilant Iztok Jereb.