Ocena: Razredni sovražnik (po)žre samega sebe

Razrednega sovražnika veže kopica intimnih vzgibov, tudi zato, ker je na režiserju Šeparoviću izvirna uprizoritev pustila neizbrisen pečat.

Objavljeno
13. december 2011 12.56
Posodobljeno
13. december 2011 20.00
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek

Pred okvirno tridesetimi leti se je skupina mladih izobčencev, iztrganih z umazanega socialnega dna, zanemarjena tako s strani svojih staršev kot pedagoškega kadra, upirala vladajočemu sistemu, zavajajočim ideologijam ter vsakršni tuji avtoriteti in lastni ponižnosti. Nigel Williams je v Razrednem sovražniku (1978) agresijo in srhljivo brezizhodnost odraščajočih fantov vstavil v večpomenski prostor – razred, jih potisnil v neznosno utesnjenost večne čakalnice in v eksploziven ring nasprotujočih si mladostniških drž.

Leta 1982 je uprizoritev v režiji Vita Tauferja ne samo izvrstno premostila (britanske) politično-kulturne razdalje, ampak z brezkompromisnim izvajalskim naturalizmom tudi dokončno razparala vsakršno »gledališko omiko«, predvsem pa je imela nekaj danes iluzornih privilegijev: jasno opredeljene revolucionarne tarče, tako v polju umetniških kot družbenih konsenzov, proti katerim je ekipa lahko zalučala (tudi zasebne) sile revolta. Gledališče je še imelo moč nabrušenega meča.

Vsesplošna jugoslovanska atmosfera je napovedovala sklepne obrate socializma, poljudnost bratstva in enotnosti pa se je z različnimi odmerki panike bližala k nepreklicnemu koncu. Vzporedna srborita nemoč šestih sošolcev in njihov nevaren entuziazem po spreminjanju sveta pa sta zaradi prikritega strahu in nemoči nenadzorovano in v smrtonosnem primežu afekta udejanila samouničenje. Ker se razredni vodja ne more znesti nad »realnim svetom«, se znese nad svojim pajdašem in izvrši vrhunec dramskega dogajanja, še več, simbolno napove prostovoljno izničenje lastne vrste.

Re-/de-/konstrukcijo Razredni sovražnik veže kopica intimnih vzgibov, ne le, ker se je del prvotne zasedbe (Marko Mlačnik in Željko Hrs) ponovno identificiral z nekdanjo vlogo, tudi zato, ker je na režiserju Borutu Šeparoviću izvirna uprizoritev pustila neizbrisen pečat. Pričakovati solidno odrsko oživitev bi bilo bržkone res naivno, toda Šeparović skupaj z dramaturgom Tomažem Toporišičem v rekonstrukcijskem smislu nekdanjo uprizoritev demolira tako rekoč v celoti. Pušča jo na sredi poti, saj se na začetku nanjo sklicuje s pristopom popolnega mizanscenskega prerisa, igralci namenoma delujejo izumetničeno, rahlo trapasto posnemovalno, šele njihovo oziranje na projekcijo nekdanje postavitve nedvoumno razjasni, da gre za svojevrstno parodijo oziroma nekritičen hommage originalu.

Z animalično nebrzdanim razdejanjem se (pogojna) odrska iluzija nepovratno preseka, konvencionalen rekonstrukcijski okvir se razbije, igralci zasedejo rampo, dialoški dvoboji se pričnejo. Originalna uprizoritev se nenadoma znajde na secirni mizi spominov, ideoloških primerjav, hipnih improviziranih izsekov, pri čemer se obhaja še dodatna narativna plast, saj navzočnost večine nekdanjih članov interpretirajo Boris Kos (kot Miloš Battelino), Uroš Maček (kot Vojko Zidar), Blaž Šef (kot Pavel Rakovec) in Uroš Kaurin (kot Jožef Ropoša).

Zavedanje neproduktivnosti nostalgije se sprevrže v razkačeno agitatorsko akcijo in v slalomu provokacij se s pozivi razstreljuje vse od Wallstreeta do Borze, od nekdanjega upiranja do današnjega zgolj pogovarjanja (o tem), performativno se »raztrga« Žižka, preklinja demokracijo (ki to ni), perverzira pop kulturo, vse to kopičenje ekstremizma pa zapelje v vsebinsko opustošenje in izpraznjeno voljo za spremembe.

Uprizoritev se ne slepi, da lahko spremeni družbo in stališča obiskovalcev, leto 1982 je danes utopija in gledališki medij le še vetrc v viharju. Prepričevati že prepričane o temeljnih družbeno-političnih uvidih in jih napeljevati k lastnemu angažiranju morda res ni gledališka revolucija, zato si lahko samo želimo, da bo uprizoritev segla tudi do tistega dela populacije, kjer so življenjska stališča še v nastajanju. Njim se utegne zgoditi učinkovita sodobna različica šok terapije iz »leta 1982«.