Ocena Sedem nadstropij: Preplet estetske in socialne drame

Uporaba reprodukcijskih sredstev je v dramskih uprizoritvah pogosto nedomišljena in improvizirana, neredko v poskusu ustvarjanja drugačnih ali novih performativnih prostorov deluje kot asinhron artificialen tujek ali kot kolikor toliko skladen estetski dodatek, ki bolj odvrača pozornost kot pripomore k bolj sugestivnemu učinku celote. V predstavi Sedem nadstropij je uporaba najrazličnejših tovrstnih sredstev potencirana do skrajnih iluzionističnih razsežnosti, ki uprizoritev spremenijo v multimedijski dogodek, vendar 
ta ne funkcionira kot implantiran navidezni model druge realnosti, temveč harmonično utripa 
s teksturo drame.

Scena, video in luč si torej zaslužijo najvišjo oceno, saj pomembno prispevajo 
k umeščanju »zgodbe« v določen prostorski in časovni kontekst, predvsem pa k ustvarjanju atmosfere, v kateri se realno in navidezno, stvarno in halucinantno združujejo v skoraj idealni preplet gledališča znaka in gledališča pomena oziroma estetske in socialne drame. Druga je seveda v ospredju – kanadski dramatik Morris Panych je del ameriške dramske narativne tradicije, ki za temeljno izhodišče praviloma uporabi pervertirane, pogosto tudi ekscesne medčloveške odnose, vendar ti zaradi domiselnih dialogov, predvsem pa koncepta režiserja Luke Martina Škofa, ne zdrknejo na raven monotonega nizanja prizorov, temveč ostajajo z rahlim pridihom absurda vedno za spoznanje odprti in nedorečeni.

Nejca Ropreta tokrat prvič vidimo v osrednji vlogi, njegov Moški učinkuje prepričljivo prav zaradi njegove nedefiniranosti. Njegov lik nikoli ne prevlada, temveč najde pravo mero med akterjem in veznim členom 
z ostalimi protagonisti, 
s čimer tudi brez tipiziranja poudarja vse razsežnosti svoje izgubljenosti v konvencionalnih normah, urnikih, obveznostih in pričakovanjih, skratka, v vsem, kar tvori našo tako imenovano civilizacijo. Enako velja za ostale. Milada Kalezić se lahkotno transformira iz ekscentrične Charlotte v še bolj ekscentrično Lillian, Ivica Knez iz banalnega Rodneyja v še bolj banalno negovalko, Kristijan Ostanek iz izumetničenega Percyja v še bolj izumetničenega Jurija, Miloš Battelino iz psihotičnega ostarelega playboya v še bolj psihotičnega psihiatra..., kar daje drami parodični, pa tudi večpomenski značaj identičnih vzorcev obnašanja navidezno povsem različnih karakterjev, 
ki se vrtijo v večno enakih krogih, hlastajoč za osmislitvijo lastne eksistence.

Panych pri tem ni kdo ve kako inventiven, dileme se spet vrtijo okoli večnih »zahodnih« tem erosa, boga, hedonizma, sprenevedanja, diktata videza, pretirane pedantnosti in popolne razpuščenosti, podreditve in nadvlade pa do končnih vprašanj smiselnosti bivanja oziroma vprašanja samomora; vendar Sedem nadstropij v primerjavi z večino sodobnih ameriških dramskih predlog ni zgolj zbir anekdot, ki bi gledalca ob poučni noti predvsem zabavale ali skušale držati pridigo glede povsem pervertiranih medsebojnih odnosov, temveč te postavlja kot dejstvo, ki mu ni moč ubežati. Vsaj toliko kot tekst k prepričljivosti uprizoritve prispevajo odlični igralci in predvsem Luka Martin Škof, 
ki tudi s tem projektom dokazuje, da sodi med najbolj nadarjene slovenske režiserje mlajše generacije.