Ocena: Slike z usmrtitve

Čeprav Barker v Slikah z usmrtitve (v prevodu Zdravka Duše) izkoristi znano (romantično) shizmo med umetnostjo in državo, kreacijo in oblastjo, disidenco in obedienco, kritično resnico in njeno apologetično manipulacijo, njegova »eksekucija« teme ni linearna in enoplastna.

Pred nami je dramatizirana razprava o zapletenih razmerjih, v katera vstopa umetnik, ki ni zaprt v slonokoščeni stolp sijajne izolacije, temveč 
s svojo kreativno energijo (in imaginacijo) hoče in celo mora segati v polje, za katero je primarno »zadolžena« država. V Barkerjevem primeru gre za upodobitev znane in prelomne bitke med Benečani in Turki pri Lepantu, ki ima, zelo preprosto povedano, dve mogoči interpretaciji: prvo, ki si jo želi (videti upodobljeno) država (v njenem imenu dož), in drugo, kakor jo vidi (in naslika) genialna slikarka Galactia.

Med željo (v kateri je v resnici zaobsežena vsa oblast) in videnjem (ki je alegorija umetnosti) se odvrti drama, povedana 
z značilno barkerjevsko retoriko: po eni strani surovo neposredna in zadirajoča se v živo, po drugi strani metaforično zastranjena, premeščena v prostore in čase »onkraj«, vselej polna jedkega sarkazma in aforističnega cinizma, samorazgaljevalne iskrenosti in poetične lucidnosti, natančnih historičnih ekskurzov in sodobne filozofske refleksije, pa moralne dramske konfesije in metadramskih izstopov.

Barkerjev dramski disput se nedvomno postavi na stran umetnosti, vendar v odnosu do države nikakor ni naiven, »zmagovalca« v tej bitki sta na koncu pravzaprav oba (s pridržkom): kljub kazni, ki doleti Galactio, ima njena slika univerzalni učinek in »preživi« čas, ki ji je bil naklonjen; prav tako (beneška) država tudi kritiko na svoj račun integrira v (pris)podobo lastne veličine in slave za vse »večne« čase.

Pridržek zadeva tisti kratki »Ja«, s katerim se igra konča, torej slikarkino sprejetje doževega povabila na večerjo. Gre za dokončno uklonitev ali zgolj pristanek na nadaljevanje nevarne igre; za usodno odpoved lastni kreativnosti ali zgolj zagotovitev možnosti za njen nadaljnji razmah? Je umetnica po vsem, kar se ji je v nevarnem razmerju z državo zgodilo, sploh še ista? In ali je ista tudi država? Zmagovalec navsezadnje ni nihče.

Postavitev v režiji Lindy Davies in dramaturgiji Darje Dominkuš je zgornje relacije sicer dovolj natančno premislila, vendar jih je izvedla s skromno gledališko imaginacijo, brez izrazitejše uprizoritvene dinamike, na trenutke suho ilustrativno, pa z neko nezahtevno narativno linearnostjo. Pri tem ji niso v pomoč niti scenografija, niti kostumografija, niti glasba, tako da na velikem odru ljubljanske Drame navsezadnje gledamo (in poslušamo) zlasti Barkerjev dramski tekst, ne pa njegovih gledaliških uprizoritev.

Slabo zamišljeni so »nastopi« Skicirke, torej komentatorski vložki, povsem brez reda je uprizorjeno slikanje (navadno v zrak); slike, ki jih v predstavi »vidimo«, se pojavljajo zdaj tu, zdaj tam, povsod pa enako arbitrarno in neprezentno.

Vendar predstava kljub temu ni brez privlačnosti, njeno najmočnejše zagotovilo je Galactia v izvedbi Saše Pavček. To je pogumna, »epska« vloga, njena slikarka je najprej umetnica, ki svojo umetnost živi, kot da je ta močnejša od nje, nato pa ženska, ki zlasti 
v ljubezni manifestira (isto) neukrotljivo, neprizanesljivo, toda predano človeško naravo. Pavčkova je kot Galactia bolj telesno kakor duhovno bitje, je slejkoprej »realistka«, kar pomeni, da ne naseda mistifikacijam sebe kot umetnice, temveč slika (in živi) stvarnost, kakor jo razume, in to z veliko trezne ironije in izvirnih poetičnih opažanj, njen »posel« postaja »poslanstvo« bolj zaradi zapletov z naročnikom kakor kakršne koli transcendence. Njena umetnost prihaja iz njene človeškosti in živega telesa, ne od koder koli »onkraj«, in kljub zlomu, ki se mu v doževi službi ne more izogniti, ostane vzravnana do konca, z izjemo omenjenega pristanka na nespodobno doževo povabilo, ki v resnici edini pride od nekod »onkraj«.

Galactiin enakovredni nasprotnik je dož Urgentino v izvedbi Marka Mandića, razsvetljeni absolutni vladar demokratične mestne države, z vsemi paradoksi, ki jih ta definicija prinaša: občutljiv in tog, inteligentno razumevajoč in slepo manipulativen, kreator politike in zgolj eksekutor zamisli drugih, eksemplaričen oblastnik, vendar tudi sam erotično občutljiv posameznik. Svoje naloge so dobro opravili tudi drugi nastopajoči, med njimi Matija Rozman, Valter Dragan, Rok Vihar, Zvone Hribar (zlasti v vlogi moškega na razstavi) in drugi.


Blaž Lukan, dramaturg, gledališki kritik in publicist