Tiskane izdaje
Večer uglasbene poezije, kot so ustvarjalci označili projekt Smrt kadi moje cigare v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča in društva Familija, je dobro vzeti dobesedno.
Pri postavitvi namreč ne gre toliko za gledališki/uprizoritveni izraz v nekem običajnem pomenu, pač pa se poezija Bukowskega po odru plazi skozi avtorsko glasbo in igralsko interpretacijo, ki se zameji v prvi vrsti z govorno in spevno dinamiko.
Učinek se pokaže v (navidezno?) distancirani režijski avtoriteti Ivane Djilas (tokrat tudi scenografki), saj je profil dogodka nastavljen z namenom odrskega koncerta, kjer se posveča besedam Bukowskega ter interpretativnim deklamacijam in se niti ne poskuša približati njegovi avtonomnosti bivanja skozi situacijsko perspektivo (z izjemo simbolnih scenografskih drobnarij).
Blaž Šef, Janja Majzelj in Ivan Godnič portret Bukowskega podajajo v nalomljenem ritmu, plastijo njegovo poezijo z »igranimi« principi, spet drugje izključno kot čisti napev, izginjajo in se pojavljajo na odru iz obskurnih kotičkov; niso Bukowski, so pa njegova prispodoba misli, izvrševalci mentalnih stanj in označevalci življenjskih krivulj.
Šef ga dešifrira v otroški poltenosti, začetnem raziskovanju spolnosti, pri katerem se kažejo prve klice odraslega pesnikovega značaja, Majzljeva kot zrelega, občutljivega in obenem srboritega moškega z urezninami razuzdanega življenja, Godnič pa predvsem v retrospektivni maniri, v kateri se mešajo ostanki življenja s pripravo na smrt in trčita tolažilni ponos in neznosna tesnoba.
Vendar so te značajske in obdobne ločnice le zasilne, delujejo kot formalni okvir, iz katerega interpreti ves čas spremljajo, ga kršijo in z zoperstavljanjem logičnosti Bukowskega oblikujejo kot kompleksen, neujemljiv karakter.
Če že, se stalnica kaže v glasbeni zasedbi Zlatka Kaučiča (bobni), Sebastijana Duha (klavir), Jošta Drašlerja (kontrabas) in Boštjana Gombača, slednji se kot večoperativni člen v komunikaciji z inštrumenti in posameznimi interpretacijami pesmi izkaže kot ključen ne le vezni, ampak tudi učinkovit segment uprizoritve.
Antologija Bukowskega, razredčena na njegovih triindvajset pesmi po izboru režiserke in v prevodu Branka Završana, skozi literarno optiko poseže globoko v pesnikovo drobovje, ga premetava od zmagovalca do luzerja, od uživača do umetniškega osamelca, skratka, vrtinči ga med paradoksi kreposti in prepuščanja, predvsem pa mu daje prostor, da spregovori glasno, nemoteno in osredotočeno.
A ker je bil Bukowski poleg genija znameniti pojem razuzdanega, opitega in hedonističnega, pri tokratni postavitvi nehote nastane trk neusklajenih interesov in pozicija gledalca se zazdi vprašljiva – je varna, odmaknjena in opazovalno mlačna.
Neposredna komunikativnost in vsebinska neobzirnost, ki veljata za središčni spretnosti Bukowskega, tokrat ostajata le v teoriji in elegantno zavarovani v že skoraj salonskem opazovanju.
Da se dogodek ne izpoje v neposrednejšem volumnu, ki bi si ga zaslužil in v katerem je tudi njegov neizpodbitni čar, verjetno izhaja iz prostorske problematike. Ne le da je zid med Bukowskim in avditorijem tako rekoč neprebojen, morda bi za gledalčevo še večje zlitje s pesnikovo »dušo« poskrbela bolj sproščena namestitev in (povsem umestna) možnost srka viskija.
