Režiser Vito Taufer je z dramaturginjo Laro Simono Taufer v večer, (stripovsko) naslovljen kot Zang tumb tuuum, združil serijo krajših futurističnih besedil (ali sintez), organiziranih v lepo razvidno pomensko zaporedje.
Od začetnih »lažjih«, estetskih in programsko parodičnih prizorov se dogajanje vse bolj »zapleta« in zgošča v prizore, ki dramaturško nazorno uprizarjajo znano futuristično ideološko-politično in aktivistično kontroverzo oziroma »dinamično« povezavo futurizma s fašizmom, pri čemer ne izgublja poprejšnje varietejske logike, le da je ta zdaj v drugi funkciji.
Če je futuristični anarhizem in parodizem, utemeljen na de(kon)strukciji uveljavljenih norm, form in formatov ter na delu nezavednega, v gledalcu najprej vzbujal (estetsko) ugodje, naj bi z militantno črnino podčrtani prizori futuristične deklarativnosti zadnjega dela vzbujali (ideološko) nelagodje.
A to velja samo do neke mere. Razlog tiči v določeni zaprtosti uprizoritve, ki gledalca sicer pritegne v svoj krog, vendar zgolj površno, brez aktivne soudeležbe in – kar je najbolj škoda – brez globlje registracije notranjega konflikta uprizorjene teme.
Bolj odprta forma, ki bi močneje izkoristila v uprizorjeni različici manj izpostavljene elemente futurizma, kot na primer njegov divji anarhizem, družbeno (meščansko) subverzivnost, dekonstrukcijo jezika z ideološkimi, ne zgolj zvočno-estetskimi poudarki, njegovo nagnjenost k improvizaciji in provokaciji, bi se lahko bolj neposredno dotaknila gledalca, ki se zdaj varno skriva v temi avditorija.
Še bolj – ampak s tem že presegamo dejanske okvire uprizoritve oziroma kritičnega pogleda nanjo – bi bila uprizoritev danes učinkovita, če bi futurističnim »modelom« našla ustrezne sodobne »futuristične« (in fašistične) vzporednice, pri tem pa ohranila abstraktni nivo, ki je (bil) značilen tudi za izvirni futurizem.
Zdi se, da v uprizoritvi najmočneje učinkujejo ravno prizori, ki so najbolj razvezane forme oziroma so njihovi namigi na zunajestetsko najbolj očitni, kot na primer prizor Zmagi naproti z odličnim Brankom Šturbejem kot »Hitlerjem« ali prizor Sivo + Rdeče + Vijolično + Oranžno, v katerem je parodičnost (v izvedbi domala »neprepoznavnih« Maše Derganc, Zvezdane Mlakar, Bojana Emeršiča in Saše Tabakovića) pretirana do grotesknega roba, hkrati pa daje prezenca igralcev vtis nedogmatične zavezanosti trenutku, ne konceptu.
Veliko produktivnih »zdrsov« iz jasno začrtane smeri ponujajo tudi plastični glasbeni in pevski aranžmaji Mitje Vrhovnika Smrekarja ter različne »kolažne« scenografske rešitve Marka A. Kovačiča: oba kreativno posežeta v futuristično »dogmo«, se z njo poigrata in jo avtorsko nadgradita.
V glavnem pa predstava, v ideji sicer izvirna in uprizorjena gledališko ekonomično ter vešče nadzorovano, ostaja benigno zabavna in poučna, v celoti (pre)urejena, celo oprezna, navsezadnje pa zgolj (tudi politično) korektna slogovno-gledališka variacija na izbrano temo.
V njej z natančnimi in duhovitimi prispevki v različnih vlogah nastopajo še Polona Juh, Jernej Šugman, Bojan Emeršič, Rok Vihar, Saša Tabaković, Saša Mihelčič in Boris Mihalj.
Tiskane izdaje
