Tiskane izdaje
Utopio s podnaslovom Arheologija raja lahko razumemo kot svojevrsten gledališki projekt. Z uprizoritvijo namreč ekipa mladih ustvarjalcev, večinoma članov ustvarjalnega kolektiva DivinaMimesis, pod vodstvom avtorja koncepta, režiserja in soavtorja besedila Jana Krmelja (besedilo sta soustvarila še dramaturginja Katja Markič in Tibor Hrs Pandur) raziskuje specifično estetiko, ki se napaja pri idejnem temelju odrske realnosti kot privilegija arhetipske tujosti, ki naj razpre hkratnost nasprotujočih si pojmov.
V utopiji išče njeno realnost in nemožnost, odsotnost in prisotnost, preteklost in prihodnost, ljubezen in nasilje. Takšne neoprijemljive pojme v konkretni gledališki materiji utelesi predvsem skozi poetično atmosfero in bogato simboliko, tematsko, vizualno in zvočno se navdihuje pri bibličnih motivih in psihedeličnih ekstravagantnih fantazijah Alejandra Jodorowskega, preiskuje človeško zavest in podzavest.
V potovanju nekoliko čudaškega para skozi puščavo v iskanju mitičnega rajskega mesta Tar so motiv in odlomki Arrabalove drame Fando in Lis (ter opazen vpliv istoimenske filmske predelave Jodorowskega). Polona Juh in Aljaž Jovanović sta zaprašena in izgubljena, morda tudi malo nora, njun lik pa močno sooblikujejo izrazita telesna govorica (še posebej Polona Juh izdela natančno telesno študijo dekleta z nedelujočimi nogami) in domišljeni gibalni vzorci. Njuni skrivenčeni figuri se opotekata med zasledovanjem pričakovanega cilja in spominom na boljšo preteklost, a jima ostane le sedanji trenutek, v katerem prihodnje in preteklo odzvanja kot prazen odmev in človeški sen.
Zasledovanje nečesa, česar ni, napeljuje na gledališče absurda, a ga preglasita človeška toplina in sanjska, nadrealistična obarvanost v slikanju oseb. Njuna vez se subtilno razkriva med veliko ljubeznijo in nenadnim izbruhom nasilja, med hrepenenjem po bližini in bolečino ukleščenosti, med željo in nujo.
Vzporedno tej, z izmenjavajočimi se prizori, je postavljena zgodba o Abrahamu in Izaku, očetu, ki naj bi v dokaz vere žrtvoval sina, a ga tik pred zdajci ustavi angel, in oče namesto sinove krvi prelije ovnovo. Skorajda ritualna predelava biblijske pripovedi gre v smeri psihološke izpeljave nameravanega žrtvovanja, ki se vtisne v sina kot oblika kolektivnega nezavednega, žrtev ljubezni in izdaje.
Transformacija te arhetipske travme je izpeljana s sugestivno simboliko; tu je trojica oče (Uroš Fürst) – sin (Klemen Janežič) – oven s prerezanim goltancem, psihološki dinamizem se odpira z dejanskim ali zamišljenim pretakanjem krvi med vsemi stranmi trikotnika, prebujanje impulza po odrešitvi Janežič izvede s telesom, ki najde navdih v butoju, Fürst spremeni masko obraza z zemljo.
Čeprav zgodbi ves čas potekata ločeno, se v razvoju vse bolj kaže, da se prepleteta v naslavljanju istih tem, pojmov, pomenov, vsaka kot svoja variacija ali možni vstop v razumevanje iste mitske zgodbe eksistence. Dodatno vlogo, kot nekakšna čuvarka usode, med zunaj in znotraj odigra Tina Vrbnjak v nezemeljski podobi, ki podobno kot celoten nenavaden alegorični svet gradi predvsem na vzbujanju občutja, prepustitve čutom, potopa v intuitivno dojemanje.
Koliko lahko ta odrski svet posrka gledalca, je odvisno tudi od njegove splošne in trenutne naravnanosti, forma je vsekakor takšna, pri kateri je meja med pritegnitvijo in izločitvijo gledalca krhka. Uprizoritev začrtujejo fascinantne odrske rešitve, ki tvorno sooblikujejo celoto, od scenografske rešitve (Nika Erjavec in Andrej Koruza), kostumografske podobe in maske (Špela Ema Veble in Nina Jagodic), koreografije (Žigan Krajnčan) do zvočne (Gašper Torkar) in svetlobne krajine (Jan Krmelj in Vlado Glavan).
Kljub temu se zdi, da v začetnem zastavku zgodbi Fanda in Lis zmanjka prizemljitve, materije, h kateri naj bi gravitirala pozornost, ki presega le energijo ozračja, tekst v uprizoritvi je energijsko utišan skoraj do nepomembnosti, ustvarjenim podobam (govornim, vizualnim, simbolnim) pa včasih manjka kompleksnosti premen in notranjega razvoja. Pogumno glede na samosvoje začrtan odrski izraz, inventivno v številnih odrskih elementih, a ne do konca izčrp(a)no.
