Tiskane izdaje
Lakota, kanibalizem, mož na moža, vsak zase in proti vsem; vse pogosteje uporabljena motivika od Strniševih Ljudožercev, Ceste Cormaca McCarthyja do Möderndorferjeve Evrope samo drastično zaostruje stanje sveta.
Hoče reči, da se bližamo zadnji stopnji, ko je po dokončni devastaciji planeta prišlo do razpada vrednot, da so padle še zadnje prepovedi in tabuji.
Lakota je hkrati simptom globljega gladu, indikator pomanjkanja ljubezni, razumevanja, nesposobnost empatije in sploh odnosov, kolikor ti ne grejo direktno v želodec. Mayenburg, na odrih smo že videli njegov Ognjeni obraz, je pripadnik mlajše nemške dramatike, in igra Pes, noč in nož, ki smo jo zdaj dobili v prevodu Štefana Vevarja, se navezuje na Kafkov Proces in zaostruje njegovo absurdnost.
Seveda bolj krvavo, žrtev zdaj ni več ena sama, žrtev je najprej M, po analogiji s K-jem, ki pa se uspe prezvijačiti skozi vse preizkušnje; vse, ki ga hočejo pojesti, samoobrambno zabode. In teh ni malo, v tej nekoliko potujeni igri, M namreč malo tudi pripoveduje in ustvarja prostor, spisani za dva stranska igralca, ki odigrata po pet vlog, prej ko slej v krvi obležijo (skoraj) vsi. Morda celo ljubezen.
Režiser, oblikovalec zvoka in hkrati scenograf Matjaž Farič je ob dramaturški podpori Staše Bračič Mayenburgovo igro postavil v mračen prostor, z dvema elementoma koridorsko zožan proti zadnji steni, kar sugerira ujetost, zaprtost, brezizhodnost, vse pa podčrtuje moreče zavijanje volkov nekje tam zunaj, pa tudi sterilen, mehanski ritem, s katerim je podloženo dogajanje.
Tadej Pišek kot M se znajde v absurdnem svetu, kjer mu vsi strežejo po življenju, si ga ogledujejo kot kos mesa, dobesedno, večinoma z nožem v roki in oboroženi z osnovami razkoščičevanja, in teh ni malo. Brat, ki mu je pes zbegnil med volkove, obe sestri, dobra in še bolj lačna ter neposredno napadalna, policisti in zaporniki, zdravniki in medicinske sestre, vsi; nič čudnega, da je nekoliko prestrašen, zmeden, hlasten, postopno vse bolj nezaupljiv.
Njegov pogled sega nekam onstran, v čisto grozo, ki jo predstavlja tema in noč z volkovi nekje tam zunaj, njegova rana, ki jo dobi ob prvem napadu, ga hromi. Vidimo, da je bolj kot prekaljen bojevnik nekdo, ki mu je ostal samo preživetveni refleks – in morda nekaj malega človečnosti. Vladimir Jurc in Tina Gunzek odigrata po nekaj vlog, prvi vse od ciničnih, se reče zlakotnjenih predstavnikov oblasti do psa kot končne stopnje razčlovečenja, ona obe sestri, odvetnika in celo moškega, ki ima zaradi povečane zerotiziranosti težave z zakonom, tako daleč je že.
Pri njunih številnih transformacijah ju podpira kostumografija Sanje Grčić, ki omogoča hitre menjave in z nekaj potezami prenese pozornost na kakšno skrito lastnost likov: Jurc je v svojih vlogah bolj rutiniran, gladek, njegove levitve kažejo izkušnje, Gunzkova je bolj entuziastična, njene naloge težje, saj mora ne samo z govornimi legami in držo ločiti obe sestri, med njenim naborom sta tudi dve moški preobrazbi, kjer se morda zaradi zahteve po hitrih menjavah malo izgubi artikulacija na račun karikiranja.
Uprizoritev na koncu, ko se v nežnem in umirjenem zapiku tehta med lakoto in ljubeznijo, oslepljujoče razsvetli občinstvo; dilema je tako s preživelih prenesena na avditorij, kar daje tej surovi in mračni predstavi močan končni poudarek.
