Tiskane izdaje
Program druge baletne premiere v tej sezoni je ponudil dve baletni enodejanki: baletni divertimento iz baleta Paquita po koreografiji Mariusa Petipaja in na glasbo Leona Minkusa ter baletni triler Carmen v koreografiji Valentine Turcu po motivih istoimenske novele Prosperja Mériméeja na glasbo Georgesa Bizeta, ki jo je za balet priredil Rodion Ščedrin pod naslovom Suita Carmen za godalni orkester in pet tolkal (glasbeni posnetek Ruskega nacionalnega orkestra pod taktirko Mihaila Pletnjova, DG 2001).
V prvem delu je bil na sporedu divertimento ohranjenih plesnih odlomkov iz baleta Paquita. Izvedba je bila trd oreh za ženski ansambel, tako glede tehnične izvedbe kot plesnega stila. Postavitev divertimenta je bila zaupana ruski gostji Irini I. Olegovni, delo z ansamblom pa je bilo v rokah baletne mojstrice Alenke Ribič. Glede na tehnične zmogljivosti ansambla je Ribičevi uspelo predstaviti plesalce v najboljši možni izvedbi, stilna virtuoznost pa bo naslednji korak, ki jih čaka.
Na nedeljski predstavi je bila vodilna solistka Catarina de Meneses, ki je z gracilnim nastopom z aristokratskim pridihom in lepimi plesnimi linijami oplemenitila izvedbo. Zazdelo se mi je, da je na oder stopila princesa Aurora iz Trnuljčice. Na premieri smo videli plesati Tetiano Svetlično, ki se je osredotočila le na tehnično izvedbo. Od solistk, ki so obakrat nastopile v plesnih variacijah, naj posebej omenim subtilno Tijuano Križman, tehnično zanesljivo Olesjo Hartmann, po videzu pravi prototip Balanšinove balerine, in ne nazadnje tudi Galino Čajka.
O glavnem moškem plesalcu v Paquiti smo upravičeno pričakovali, da bosta plesala Matjaž Marin ali Sytze Jan Luske, ki bi po telesnih predispozicijah, tehniki in elegantni pojavi sodila v Paquito ob prvakinji Catarini de Meneses. Pri Japoncu Juju Omakiju, ki je plesal v petek in nedeljo, sicer ne gre prezreti solidne tehnične izvedbe in zanesljive »partnerske podpore«, glede na njegove naravne predispozicije in ob pomanjkanju potrebne plesne elegance pa menim, da ne sodi v Paquito.
Ker se je tik pred premiero poškodoval Sergio Moga, eden od trojice premiernih protagonistov v baletu Carmen, plesal naj bi Toreadorja, je vskočil Matjaž Marin. Mariborska baletna prvakinja Catarina de Meneses, trenutno vodilna baletna umetnica pri nas, je bila v vlogi Carmen izjemna. Lik je oblikovala do potankosti. Bila je senzualna, zapeljiva, spogledljiva, nežna in čuteča.
Anton Bogov (Don José) je plesal v okolju, ki ustreza njegovim zrelim letom in osebnosti, obenem pa mu dopušča, da v interpretacijo nevsiljivo vključi svoje priljubljene tehnične bravure. Kljub vsemu me je predstava Carmen v nedeljo z drugo zasedbo bolj pritegnila in prepričala. Olesja Hartmann kot Carmen, Sytze Jan Luske kot Don José, Matjaž Marin kot Toreador – trojica slokih, visokih, elegantnih plesalcev izjemnih plesnih predispozicij je s tehnično in dramsko interpretacijo ob podpori celotnega ansambla bolj ustrezala koreografsko-režijskemu konceptu. Trojica ni bila boljša od premierske, bila pa je drugačna, kot celota bolj vpeta v način koreografskega izražanja Valentine Turcu. Med plesalci je bilo zaznati bolje izpeljan konfliktni odnos, ki pripelje do tragičnega konca.
Kostumografijo v baletu Carmen je prispevala Michala Negrin, scenografijo Dinka Jeričević, oblikovanje luči pa je delo Aleksandra Čavleka. Glasbeni dodatek, ki je spremljal poklone in preglasil aplavze, je bolj škodil kot koristil celotnemu vtisu predstave. Tragičnemu koncu je odvzel zasluženo dostojanstvo.
