Tiskane izdaje
V nasprotju z nekaj zadnjimi uprizoritvami, ki jih je ustvaril režiser Jernej Lorenci kot avtorske projekte s celotno igralsko in širšo ustvarjalno ekipo, Biblija, prvi poskus preseneti, saj ne gre za predelavo, ki osvobojena izvirnika (a tudi v dialogu z njim) vznika kot komentar na tu in zdaj. Z uprizarjanjem Biblije se, podobno kot pri še enem arhetipskem izvoru naše civilizacije, Iliadi, vrne k besedilu, izbranim odlomkom iz Biblije, da bi jih igralci na odru utelesili, posvojili, prevzeli v svoje telo.
Ta magija igralskega telesa in človeškega bitja je izjemna, kot da bi igralci odprli svoje telo za besede, in če kje najdemo popolnost naslovnega poskusa, je to v specifičnem načinu, kako vstopati s telesom v tekst in kako tekst vstopa v telo.
Ni prostora za cinike
Z odra zazvenijo odlomki svetopisemskih besedil, med njimi iz Visoke pesmi, Pridigarja, Psalmov, Jobove in Ezekielove knjige, vse zelo zares in spoštljivo, ne glede na oseben odnos do Boga oziroma verovanje posameznika, tu ni prostora za cinike ali dvomljivce ali kakršno koli odklonilnost. Biblija, prvi poskus se odpoveduje tudi različnim interpretacijam, razlagam, poskusom razumevanja, razpiranja tem in paradoksov; igralci jemljejo izbrani material takšen, kot je, ne da bi ga razumsko pregnetli in desakralizirali, temveč ga našli v sebi in predali skozi sebe, v čemer lahko ugledamo temeljno misel o ponižnosti in skromnosti v odnosu do presegajočega, ki prav to prepozna, pritegne in razlije skozi vse, kar je.
S to namero je uprizoritev scensko minimalistično učinkovita, skrajno izčiščena vsega odvečnega. Občasna rahlost glasbene podlage, enostaven dvignjen majhen oder s stoli, izpopolnjena luč Pascala Mérata z uravnavanjem razsvetljave v dvorani in igralsko manipulacijo navadne žarnice na odru, vse je u(s)merjeno na prostor celostnih, v ranljivosti in moči povsem razgaljenih teles (ob njihovi uglašenosti in odprtosti je potrebno omeniti še koreografsko sodelovanje Kaje Lorenci), na besede, ki se naseljujejo v telesih in ne le kažejo skozi dejanja – na besede, ki postajajo meso.
V hvaležnosti, predanosti in ljubezni, pa tudi žalosti ali sprejemanju težkega se kaže žarenje in drhtenje telesa. V začetni Visoki pesmi je izrazito žarenje pogledov, kljub temu pa to ne vzpostavi skupnosti. Še manj v Psalmih, kjer je takšno žarenje individualno, notranje zaprto, usmerjeno predvsem »navzgor«. Vsebinsko in uprizoritveno se ponavlja predvsem dvojnost – kot sila, ki niha med dvema nasprotjema, ju potiska v bližino pa spet narazen, v odnosu med posameznikom in Bogom, eno in drugo osebo.
Odprta radostna prisotnost Aljaža Jovanovića se v zgodbi o Jobu povsem preda prepuščanju naloženim tegobam in jih prelije v negibni človeški vrč usode Janeza Škofa, slednji tudi zaokroži nanizane biblične zgodbe s preroškim dihom celotnega sprejemajočega uvida. V prizoru o Ezekielu Jernej Šugman odpre zgodbo o nečimrnosti in napuhu in z Nino Ivanišin ter Markom Mandićem ustvarijo pošastno podobo prilaščanja božje besede in moči.
Medij
Minimalna uporaba simbolnih predmetov – pepel ali zemlja, modra in rdeča barva, ovčje kože – ne služi odpiranju pomenskega polja v možnih branjih, temveč kot dodatna plast teles. In čeprav je na ravni u-mes-enja uprizoritev zares nekaj posebnega, to težko rečemo za gledalčevo izkušnjo. Namesto ritma ali utripanja skupnosti, gre za utripanje teles posameznikov v relaciji dvojnosti (v odnosu do božjega), ki sicer vzpostavi nek drugačen čas, a se nikoli ne odpre v množico (občinstvo). Brez osebnega odnosa ali občutij je Biblija, prvi poskus kot nek medij za današnjemu svetu oddaljen in ne zares doumljiv izvor, medij, ki božjo besedo postavlja v materialnost telesa, v meso, a ostaja še vedno zgolj zapis, do katerega imamo tak ali drugačen dostop in odnos. Ali pa ju – brez njegovega širšega družbenega konteksta – verjetno sploh nimamo. In uprizoritev tega ne bo spremenila.
