Tiskane izdaje
Von Trierjev filmski eksperiment, izklesan po pravilih Dogme 95, ter psihološki in družbeni eksperiment na ravni vsebine gledališka ekipa pod vodstvom režiserke Nine Rajić Kranjac in ob dramaturški podpori Katarine Pejović zagrabi kot izhodišče z več vidikov. Uporabi osnovno zamisel zgodbe oziroma postavitev situacije, dele scenarija (določene dogodke, situacije), osebe, principe Dogme in jih – kar je nujno – tudi nekoliko prilagodi ter posneto zgodbo prestavi v živo zdajšnjo realnost gledališča in slovenskega okolja.
Osrednja tema
A ne povsem. Še vedno smo v za nas težko izgovorljivi bogati soseski danske prestolnice, kjer se v zapuščeni hiši naseli skupina posameznikov, iščoč in osvobajajoč svojega »notranjega idiota«. Dvoumnost tega angelskega (lepega, resničnega, avtentičnega?) bistva človeka, pa tudi same metode upora proti psihičnim inhibicijam, družbenim normam in fasadi normalnosti, ni zares naslovljena in premišljena, je pa pojav »idiotizma« povezan z umetnostjo. Enačenje »idiotov« in umetnikov lahko razumemo predvsem kot funkcionalno razširitev ideje (in ne globljo pomensko primerjavo), orodje za potopitev v raziskovanje procesov in dinamike v delovanju skupine, v gledališkem ustvarjalnem procesu. In prav to postane, kot se zdi, osrednja tema uprizoritve.
Ta ne vzpostavlja zunanjega sveta, ki bi ga motil nered »idiotizma« (izjema je metanje hrane med občinstvo), in luksuz igrane norosti ne trči v realnost »spodobne« civilizacije, temveč pade v gledališki svet, kjer so razgaljanja, takšna in drugačna soočanja, meje dovoljenega in sprejemljivega že tako podvrženi raznim performativnim obravnavam. Kar ostane, je preobračanje, razstavljanje strategij kolektivnega ustvarjanja, nalepljenih na osnovno von Trierjevo izhodišče, resda brez cinizma, a tudi brez nekega smisla. Predvsem je to egocentrična uprizoritev, ki se ukvarja sama s sabo, obenem pa to svojo »notranjost« neprestano ponuja na ogled.
Avtentično in lažno
Gre za materijo, ki neprestano menjava vloge; neurejeno, razsipno gledališko obzorje, zbrkljano iz številnih citatov in reciklaž – od vsebinskih prebliskov našega družbenega okolja, predelanih prizorov iz različnih gledaliških predstav, igralskih vlog, okruškov gledališkega zakulisja do kostumskega (Ljubica Čehovin - Suna) in scenskega (Urša Vidic) kolaža iz gledaliških fondov ali poznanih skladb po režiserkinem izboru. V spretnem prehajanju med različnimi ravnmi fikcije (Ivan Godnič, Benjamin Krnetić, Anja Novak, Maruša Oblak, Romana Šalehar, Blaž Šef, Stane Tomazin, Dario Varga) se ena igra pretopi v drugo, ena vloga v drugo, v posameznem igralcu se premešajo njegov »Trierjev idiot« z »realnostjo« igralca, ki se izkaže kot vloga, za katero lahko najdemo še kakšno drugo »realno«. Avtentični in lažni »idioti«, avtentične in lažne resnične osebe, a ne kot misel, ki bi prizemljila bolj duhovito kot temačno naravnan odrski kaos.
Gledališki Idioti ne zagotavljajo lahkotnega prepoznavanja pomenov, a zdi se, da vprašljivost smisla in oteženo vzpostavljanje odnosa do odrskega dogajanja nista vzporednici srečanja z »revolucionarnostjo« znamenitih von Trierjevih Idiotov. Ne da bi to predpostavljali kot nujnost – a prav trk gledalske pozicije s specifično formo je filmske Idiote izklesal v zgodovinski spomin in preiskovanje odrskih strategij, analognih principu von Trierjeve spontane dokumentarne kamere, ki si želi ujeti nefiltrirano, neoblikovano, surovo dogajanje v skupini, namesto da bi s fokusiranim pogledom konstruirala zloščeno podobo, ponuja občutek namere, da se skozi materialnost in navidezno odsotnost urejajočega režijskega pogleda vzpostavi odprt prostor za občutje, ki se ne more opreti na že vzpostavljen red. Idioti ta von Trierjev eksperiment s filmskim medijem delno uspešno prenesejo v gledališče, a kar kaže celostna odrska slika (v primerjavi z očesom kamere), popolnoma spremeni kontekst. Tudi zaradi nekaterih neposrečenih prilagoditev – nalaganje plasti na izvirno idejo z vnosi osebnega, obenem pa ohranjanje nekaterih neapropriiranih izhodišč filmskega izvirnika – so Idioti predvsem »obrtni« eksperiment, manj pa skupnost, ki bi se odpirala gledalcu.
