Ocenjujemo: Križ

Matjaž Briški. Režija: Samo M. Strelec, SNG Nova Gorica.

Objavljeno
17. marec 2014 11.36
Posodobljeno
17. marec 2014 17.00
Nika Arhar
Nika Arhar

Uprizoritev sodobnega slovenskega teksta je redek in razveseljiv dogodek, pa čeprav smo na Križ čakali od leta 2005, ko je Briški za svojo pesniško-filozofsko igro prejel Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo.

Medtem se je besedila, ki zaobide trend aktualnih, družbeno odzivnih dram, ter z Beckettovskim absurdom in mračno grotesknostjo Strniševe dramatike posega na univerzalno in brezčasno polje temeljnih vprašanj človeškega bivanja – od svobode, trpljenja, odnosa med ljudmi, ki so drug drugemu križ, do ujetosti, večnega ponavljanja in možnosti odrešitve –, prijela še oznaka »težko uprizorljivega«.

S to oznako večpomenskega in v različne interpretacije odprtega teksta pa se režiser in scenograf Samo M. Strelec ne spopade dovolj suvereno; simbolično sliko neulovljivih metafizičnih razsežnosti in nerešljivih bivanjskih paradoksov prešije s površinsko in banalno stvarnostjo današnjega vsakdanjika. Rezultat je nekoherentna, zatikajoča se podoba, ki niha med grotesknim absurdom bivanja, žuganjem s politiko potrošnega vsakdana in komičnim približevanjem gledalcu.

V njenem središču še vedno stoji velik lesen križ, okrog katerega capljajo tesarska vajenca Coki (Radoš Bolčina) in Ize (Iztok Mlakar), mati na vozičku (Teja Glažar) in njen 33-letni sin (Peter Harl), tesarski mojster kot hudič (Milan Vodopivec) in Kristus (Matija Rupel), kadar ni pribit na križ. Krogotok vedno istega in zadušljivost mrzle ter vlažne grape Strelec ponazori s krožno, oder objemajočo porisano stensko kuliso v sivih tonih, nad katerimi visijo brezbarvni papirnati oblaki in luna.

Ilustrativnost se podvaja tudi v igri, z nanosi konkretnega časa in prostora, denimo v šalah tesarskih vajencev v znižanem dialektu, njunim komično-zabavljaškim likom prostodušnih in ne ravno inteligentnih delavcev, v podobi mojstra kot poslovneža, ki ga po telefonu spremlja tajnica Barbi, v prostem času pa igra golf, s fotografijami, objavljenimi na Facebooku ipd.

Prav s posodobitvijo in ekstremiziranjem določenih značilnosti oseb, z njihovo čudaškostjo, poigravanje s pomeni in interpretacijami skozi arhetipske odseve postavi na akterje realnega sveta, ki pa jih – ko govorimo o pogledih na bivanje in bivajoče – ne moremo več jemati resno.

Prej kot kritično takšna interpretacija deluje bizarno in celoten prostor dogajanja ter osebe v njem odmakne od čistosti dramske strukture, ki temelji na variiranju naslovne teme in pomenskih igrah, ki jih ta ponuja (lesen križ, križ kot del človeškega telesa, križ v metaforičnem smislu in kot simbol krščanstva), hkrati pa tudi od tega, da to igrivo groteskno neskončno variacijo prepoznamo pri sebi.

Zdi se, da se predstava poslužuje namigov na današnjo stvarnost v strahu pred tistim skrivnostnim in nedoumljivim, ki ga obravnava na vsebinski ravni, in namesto da bi se približevala izmikajoči se resnici sveta, se približuje karikaturi.