Uprizoritev sodobnega slovenskega teksta je redek in razveseljiv dogodek, pa čeprav smo na Križ čakali od leta 2005, ko je Briški za svojo pesniško-filozofsko igro prejel Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo.
Medtem se je besedila, ki zaobide trend aktualnih, družbeno odzivnih dram, ter z Beckettovskim absurdom in mračno grotesknostjo Strniševe dramatike posega na univerzalno in brezčasno polje temeljnih vprašanj človeškega bivanja – od svobode, trpljenja, odnosa med ljudmi, ki so drug drugemu križ, do ujetosti, večnega ponavljanja in možnosti odrešitve –, prijela še oznaka »težko uprizorljivega«.
S to oznako večpomenskega in v različne interpretacije odprtega teksta pa se režiser in scenograf Samo M. Strelec ne spopade dovolj suvereno; simbolično sliko neulovljivih metafizičnih razsežnosti in nerešljivih bivanjskih paradoksov prešije s površinsko in banalno stvarnostjo današnjega vsakdanjika. Rezultat je nekoherentna, zatikajoča se podoba, ki niha med grotesknim absurdom bivanja, žuganjem s politiko potrošnega vsakdana in komičnim približevanjem gledalcu.
V njenem središču še vedno stoji velik lesen križ, okrog katerega capljajo tesarska vajenca Coki (Radoš Bolčina) in Ize (Iztok Mlakar), mati na vozičku (Teja Glažar) in njen 33-letni sin (Peter Harl), tesarski mojster kot hudič (Milan Vodopivec) in Kristus (Matija Rupel), kadar ni pribit na križ. Krogotok vedno istega in zadušljivost mrzle ter vlažne grape Strelec ponazori s krožno, oder objemajočo porisano stensko kuliso v sivih tonih, nad katerimi visijo brezbarvni papirnati oblaki in luna.
Ilustrativnost se podvaja tudi v igri, z nanosi konkretnega časa in prostora, denimo v šalah tesarskih vajencev v znižanem dialektu, njunim komično-zabavljaškim likom prostodušnih in ne ravno inteligentnih delavcev, v podobi mojstra kot poslovneža, ki ga po telefonu spremlja tajnica Barbi, v prostem času pa igra golf, s fotografijami, objavljenimi na Facebooku ipd.
Prav s posodobitvijo in ekstremiziranjem določenih značilnosti oseb, z njihovo čudaškostjo, poigravanje s pomeni in interpretacijami skozi arhetipske odseve postavi na akterje realnega sveta, ki pa jih – ko govorimo o pogledih na bivanje in bivajoče – ne moremo več jemati resno.
Prej kot kritično takšna interpretacija deluje bizarno in celoten prostor dogajanja ter osebe v njem odmakne od čistosti dramske strukture, ki temelji na variiranju naslovne teme in pomenskih igrah, ki jih ta ponuja (lesen križ, križ kot del človeškega telesa, križ v metaforičnem smislu in kot simbol krščanstva), hkrati pa tudi od tega, da to igrivo groteskno neskončno variacijo prepoznamo pri sebi.
Zdi se, da se predstava poslužuje namigov na današnjo stvarnost v strahu pred tistim skrivnostnim in nedoumljivim, ki ga obravnava na vsebinski ravni, in namesto da bi se približevala izmikajoči se resnici sveta, se približuje karikaturi.