Ocenjujemo: María Pagés

María Pagés: Avtoportret. Križanke, Ljubljana.

Objavljeno
22. julij 2014 13.51
Breda Pretnar
Breda Pretnar

Flamenko je folklorna oblika glasbe in plesa Andaluzije na jugu Španije, v literaturi prvič omenjen leta 1774. Združuje petje (cante), igranje na kitaro (toque), ples (baile)­ in ploskanje z rokami (palmas). Konec 19. stoletja je flamenko doživel velik napredek, v zadnjih letih pa postaja popularen po svetu. Leta 2010 ga je Unesco uvrstil med »mojstrovine nesnovne kulturne dediščine človeštva«.

Po zaslugi španske veleposlanice Anunciade Fernández de Córdova, občudovalke in sorojakinje flamenko plesalke Maríe Pagés, smo letos v Križankah lahko že drugič doživeli enega od vrhunskih dosežkov flamenka.

Videli smo delo Avtoportret, ki je bilo prvič predstavljeno na tokijskem Mednarodnem forumu leta 2008, jeseni istega leta na bienalu v Sevilli, kjer je prejelo nagrado kritikov in naslednjega leta na festivalu španskega mesta Jerez de la Frontera (ena od zibelk flamenka) nagrado občinstva.

V Avtoportretu Pagésova podpisuje režijo in koreografijo ter je avtorica raperskega besedila glasbenikov, ki govori o vsakdanjem delu v plesni skupini, vajah, odnosih … V program je uvrstila tudi soprogovo pesem, ki jo je recitirala. Soprog Maríe Pagés, Maročan Larbi el Harti, tudi predava na univerzi v Rabatu. Pogrešala sem nadnapise, torej prevod besedila v slovenskem jeziku ali vsaj kot dodatek v gledališkem listu. S tem bi prav gotovo vsebinsko obogatili videno in slišano.

María Pagés, ki je svetovno znana predvsem po njej lastnem pristopu k umetnosti flamenka, je v Avtoportretu ponovno navdušila z virtuozno tehniko nog, ki jo je oplemenitila s čutnim gibanjem telesa in rok, ki je spominjalo na krili ptic, ki plapolata v vetru. Plesalkino gibanje je izžarevalo temperament, ki je zapolnil sceno in navdušil občinstvo.

Izvajanje dela je odlikovala velika usklajenost nastopajočih z doslednim spoštovanjem nepisanih pravil flamenka: medtem ko pevci pojejo ali ko kitarist igra na kitaro, neslišni gibi plesalke s telesom in rokami dopolnjujejo petje s ponazarjanjem besedila. (Naj dodam, da imajo plesalci metalne ploščice na sprednjih konicah čevljev in petah. Osnovni elementi flamenka so udarci s stopalom, udarci s polprsti in udarci s peto.)

Čeprav sta bila oba nastopa Maríe Pagés in njene skupine (lani in letos) na izvajalskem vrhu, me je lanska predstava bolj prevzela.

Na koncu, prihod Maríe Pagés ni prvo srečanje našega občinstva z vrhunskim flamenkom. Spomnimo se, ko je pred leti (po zaslugi tima Mitje Rotovnika) v programu Cankarjevega doma v ciklu Zvoki šestih strun nastopil kitarist Gerardo Núñez, ki sta ga spremljala pevec Jesús Méndez in flamenko plesalka Carmen Cortés, ter naslednje leto, ko je v razprodani Gallusovi dvorani tri večere zapored nastopila izjemna plesalka flamenka Sara Pereyra Baras s skupino Ballet Flamenco. In ne nazadnje, zdaj že pokojni Paco de Lucía, znameniti španski flamenko kitarist, ki je februarja 2010 nastopil v Gallusovi dvorani in avgusta istega leta doživel ovacije tudi v Križankah …