Ocenjujemo: Marie Curie – Hystérie

Tina Vrbnjak. Iniciativa za razvoj mokumentarističnega gledališča. SNG Drama Ljubljana.

Objavljeno
02. junij 2014 11.09
Posodobljeno
02. junij 2014 15.00
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek

Drama Laboratorij, sveže ustanovljeni projekt SNG Drama Ljubljana, v katerem so se namenili preizkušati nove gledališke smernice, to priložnost pa ponuditi tako svojim članom ansambla kot zunanjim mladim ustvarjalcem, je svoj »krst« realiziral dobesedno. Laboratorij se ni znašel le kot idejni simbolni motiv, temveč tudi kot osrednje prizorišče avtorskega projekta Marie Curie – Hystérie.

Mokumuzikal, v idejni zasnovi in izvedbi Tine Vrbnjak, dramaturgiji Eve Kraševec in Nine Šorak, scenografiji Vasje Lebariča in glasbi Larena Poliča Zdraviča, se opira na roman Knjiga o Blanche in Marie (avtorja Pera Olova Enquista), na zgodbo, ki se že v izhodišču izogiba strogi dokumentarnosti, ampak si le-to raje vzame kot izziv, kako faktografskost zapeljivo vpeljati v svet individualne domišljije in domnev.

Navsezadnje v zgodbi o izmišljenem prijateljstvu med Nobelovo nagrajenko za fiziko in kemijo Marie Skłodowsko Curie in slovito histerično pacientko Blanche Marie Wittman niti ni pomembno, kje se končajo biografska dejstva in začnejo piščeve poljubne interpretacije, gre za precizno in obenem komunikativno vivisekcijo sveta znanosti, psihiatrije in nevrokirurgije.

Obenem tudi za kritiko njihove pretirane mitološkosti, ki nemalokrat na javni, množični ravni nima dosti opraviti s samo dejanskostjo. Zato se zanimivost mokumizikala ne nahaja le na ravni zgodovinske lekcije in zajetnega (tako vizualno fotografskega kot podatkovnega) vpogleda v zgodovinske okoliščine, njegov adut se bržkone izkaže v prikazu, kako relativno, zamejeno ali pa povsem zmotno zmore biti naše prepričanje o z–ačetkih tako psihiatrije kot znanosti.

Da pa »poduk« ne bi slučajno izpadel šolsko ali, bognedaj, pedagoško, so zaslužne natančno premišljene igralske premostitve Tine Vrbnjak, v katerih se kaže širok register identifikacije z različnimi liki, ki se jim izvajalka namenoma nikoli ne prepustni celostno, vseskozi je navzoča tista priporočena distanca, ki ironizira in razpira polje obravnavanega materiala, in ki nikoli ne pozabi, da se nahaja v »nastopu« - gledališkem, psihiatričnem, laboratorijskem.

Kot Blanche Wittman je prismuknjeno simpatična, v pripovedovanju koketna, na videz naivna, v resnici pretkana, v hipu histeričnega napada v krčih in srepem pogledu srhljiva. Čustveno zategnjena, misteriozna, natančna v neznatnih, a ključnih vedenjskih tikih, in šarmantna v svoji nenavadni intelektualni čudaškosti je kot Marie Curie.

V vključevanju moških likov (Jean-Martin Charcot in Pierre Curie) ravno prav karikirana in samoironična, mestoma že kar »filmska«. Potovanje pogleda v uprizoritvi je zasnovano fluidno in navidezni kaos - nametanost gledališkega, likovnega, glasbenega, igrivo eksperimentalnega, trendi in zaprašenega – je le odsev kompleksnosti, ki jo slutimo onstran prikazanih likov in vznemirljivega sveta znanosti.

Nadzorovana operativnost in celostna prisotnost izvajalke, ob njej pa jasno začrtana motivacija preostale ustvarjalne ekipe zaokrožujejo dogodek, ki ni le profesionalno suveren; v svoji gledališki predihanosti in entuziazmu postavlja (več kot nujno!) zrcalo ostali produkciji Drame in uveljavljenim gledališkim protagonistom. In v tem marsikoga prekaša. Zato, Laboratorij, dobrodošel!