Tiskane izdaje
Večer med seboj povezanih duetov – Metamorfoze 2: Izgubljeni (k)raj in Ljubezen je odgovor, kaj je vprašanje? – v izvedbi Teje Reba in Loupa Abramovicija (ponovitev 22. junija), ki poleg Bare Kolenc podpisujeta režijo in koreografijo, uvede rajski prizor z golima moškim in žensko, ki se oglašata z »divjimi«, živalskimi zvoki.
Raj kot homeostatski topos je dejansko atopos, izvorno izgubljena utopija nepretrganega užitka, ki se ne vpisuje ne v divjo, za marsikateri antropomorfni pogled brutalno naravo ne v človeški svet, v katerem je subjekt umeščen v razpoko, zevajočo med naravo in kulturo in ki nepričakovano zazija na poti namer in želja ter življenje sprevrača v paradokse in nasprotja z (domnevno) hotenim.
Raj kot torej topos nemogočega. Nastopajoča Teja Reba in Loup Abramovici v uvodu prizemljita prav na primeru pričujoče predstave, po njunih besedah prvotno zastavljene kot uprizoritev neskončnega užitka, katere zastavek je v procesu nastajanja spodnesel vdor realnega – samomor matere nastopajoče, ta pa je razprl zabrazgotinjeno bolečino ob očetovi smrti nastopajočega. Naj bosta dogodka avtobiografska ali ne, pripoved izvedeta prepričljivo in pretresljivo in jo podkrepita z zelo verjetnimi, sinhronimi dogodki, ki se bodo po svetu zgodili med samo uprizoritvijo.
Njuna perfomerska lika, okvirjena v gledališko strukturo, ki sestoji iz niza »zalomljenih« prizorov, v nadaljevanju dobita tudi imeni – Gina in John, ki ju ljubezen iz vsakdanjika iztiri v paradiž absolutnega zdaj, nato pa se zapleteta v dialektiko bližine in utesnjenosti, kar izvrstno uprizorita v domiselnih pa tudi že videnih prizorih – grob poteg vrvi, s katero sta opasana, se v hipu zrahlja v sproščeno poplesavanje, želja po telesni bližini niha od nadzorovanih prošenj po dotiku pa vse do metafore »imeti rad nekoga tako močno, da bi ga najraje požrl«.
Medsebojno predajanje, izmenjevanje in nato vse bolj jemanje moči drug drugemu pa stremljenje po stapljanju in vse izrazitejši poskusi odcepitve postopoma drsijo v krogotok izčrpavanja in (samo)izgubljanja v neposredni bližini drugega. Johnovo sporočilo, začepljeno v steklenici, ki jo ob galebjem oglašanju odvrže v razburkano življenje, po predzadnjem prizoru, v katerem begata po prizorišču opita in zmedena, na koncu vendarle doseže naslovnika – smrt oziroma njuno izginotje, skozi katero se ponovita tragični zgodbi iz uvoda predstave.
Avtorjem in izvajalcema je skozi konsistentno strukturo z besedno in gibalno pripovedjo ter s premišljenim interpretacijskim razponom uspelo zarezati v »opno življenja« in jo surovo in tu pa tam subtilno razpirati brez patetike, uprizoritev pa vizualno in vsebinsko podkrepita zvočnost in svetlobna projekcija na sivi steni, ki učinkuje kot skozi okno prodirajoča, upanje vzbujajoča topla svetloba, ki pa se na koncu, tako kot okno, izkažeta za zgolj optično iluzijo.
