Ocenjujemo: Miro Gavran: Noč bogov

Uprizoritev posrečeno ujame duh privlačnega,­ gibalno in pevsko igrivega, a premalo zaostrenega odrskega dogajanja.

Objavljeno
27. november 2013 14.43
Nika Arhar
Nika Arhar

Zgodnja drama Mira Gavrana, enega najpogosteje uprizarjanih hrvaških dramatikov, tragična farsa o noči, v kateri Ludvik XIV., dvorni komediograf Molière in dvorni norec v shrambi kraljeve palače praznujejo desetletnico svojega pijanskega druženja, pripoveduje o prijateljstvu, neusmiljeni oblasti, manipulaciji in odnosu med oblastjo in umetnostjo v totalitarnem sistemu.

Uprizoritev v režiji in scenografiji Jake Ivanca ter dramaturgiji Andreja Jakliča z oznako totalitaristična spevoigra posrečeno ujame duh privlačnega,­ gibalno in pevsko igrivega, a premalo zaostrenega in predvsem v celostno ugajanje usmerjenega odrskega dogajanja.

Preprosta, jasno strukturirana zgodba je na odru kot vizualno privlačni natlačeni ropotarnici vzpostavljena s poudarjenimi komičnimi osebnimi karakteristikami in razgibano telesno izraznostjo, ki jim ponuja podlago tudi vedno močnejša pijanost protagonistov, predvsem Sončnega kralja. V telesni govorici, ki določa posamezen karakter, so igralci natančni; Danijel Malalan je kot Ludvik XIV. zabavljaško opita, samovšečna in neodgovorna podoba kralja, Lara Jankovič kot dvoumni norec igrivo plesno navdihnjena, Rok Matek kot komediograf, ki (skoraj) vedno piše po kraljevih željah, nekoliko bolj zadržan, a se zagreje v posmehujočem oponašanju Sončnega kralja.

V tej z alkoholom spodbujajoči igri iskrenosti in lažnivega prijateljstva vodijo dogajanje nepričakovani preobrati, ki večkrat premestijo trikotniško geometrijo oblasti, umetnika in norca, razkrivajo pa tudi trhla tla posamezne vloge. Sončni kralj jima razkrije, da ve za dramolet, v katerem smešita prav njega in ga igrata naskrivaj, ter zahteva, da ga zanj odigrata. To za Molièra pomeni smrt, a izbire pravzaprav nima, odziv na videno pa razkrije še eno nepričakovano skrivnost, ki podpiše komediografovo smrtno obsodbo.

A dogajanje zdrsi čez ključne točke noči brez posebnega poudarka, režija sledi besedam in ne izkoristi preobratov za oprijemljivost kontrapunktov posameznega lika in njihovih odnosov. Usmerja se predvsem v iskanje pragmatičnih rešitev komičnih igralskih in telesnih izrazov, neodločno pa se zaustavlja v zagotavljanju ustreznih silnic, ki bi zaostrile pomenske nianse v igri. Zato tudi songi slovenskih zimzelenih popevk (kot vodilni motiv se ponavlja Med iskrenimi ljudmi) kljub potencialu, da naelektrijo dogajanje, zgolj podčrtavajo in usmerjajo melodijo čustvenih dimenzij.

Igra tudi po dogajalnih preobratih in razkritjih ostaja na površini, v vešče zaigrani izvedbi, a brez razčlenjene podobe političnega in umetniškega življenja, njune povezave in tragike, ki je podlaga stabilne, na videz neuničljive mreže oblasti.