Tiskane izdaje
Po tradiciji japonskega nô gledališča uprizoritev sestavlja pet nô iger; število ohranja tudi Mateja Koležnik v uprizoritvi Modernih nô dram enega najpomembnejših japonskih avtorjev 20. stoletja Jukioja Mišime (gre za prevod Marije Javoršek po izboru iger in francoskem prevodu Marguerite Yourcenar), a jih z dramaturško adaptacijo Gorana Ferčeca učinkovito in pomenljivo združi v koherentno celoto.
V ospredje postavlja zgodbo nekdanje gejše Hanako (Lara Komar) in nekoliko starejše fotografinje Jicuko (Nikla Petruška Panizon), prve večno čakajoče na moškega, s katerim sta se nekoč srečala z obljubo ponovne združitve, druge bolestno navezane na gejšino lepoto in prisotnost. Koležnikova razbija tek te še vedno kronološke pripovedi in vanjo vpleta ostale štiri, ki hkrati ohranjajo samostojnost ter odmevajo v osrednji igri in jo dopolnjujejo kot poetske razčlembe ljubezni, lepote, hrepenenja in čakanja, oholosti in zavrnitve, živosti in mrtvosti.
Uprizoritev izkazuje temeljit premislek o resoniranju sočasnega gledališkega pogleda in Mišimove pisave iz sredine 20. stoletja, v kateri se nô izročilo prepleta z modernimi zahodnimi gledališkimi obrazci.
Notranjo (kulturno in časovno) dvojnost ohranja s pomenljivimi vnosi japonske simbolike, citatov in aluzij na kulturni izvor predstavljenih nô iger - v sodobni interpretaciji so posredovani tudi prek moških igralcev (Luka Cimprič, Primož Forte in Romeo Grebenšek), tudi edinih, ki nastopajo v tradicionalnem nô gledališču, kot pripovedovalcev zgodb in v vlogi duhov ali sanjskih prikazni, prav tako značilnih za nô - ter jo razširja z raznorodnimi uprizoritvenimi strategijami, od klasične dramske igre do dekonstrukcije, ki z vpogledom v studijsko snemanje radijske igre raziskuje nadrealno poetiko tako odigranih zgodb.
Ostro razmejitev med osrednjo igro in radijsko posredovanimi pripovedmi vzpostavlja že scenografija Mauricia Ferlina kot dve ločeni sobi, izčiščena boksa s poudarjeno stekleno četrto steno pri radijskem studiu, režija pa, nasprotno, natančno raziskuje predvsem možnosti povezovanja med obema prostoroma in zgodbo v njiju. V tem jo podpirata še glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja in precizno usmerjena igra tržaškega ansambla, luč Rafaela Cavarre pa prevzema izrazito funkcijo vodenja gledalčevega pogleda.
Prav to vztrajanje pri soobstoju navidezno nezdružljivih elementov, paradoksnem ohranjanju arhetipov in sodobnih likov, realnega in sanjskega, resničnega in posredovanega, boleče zamolčanega in prozaično vsakdanjega, celotno uprizoritev drži v coni sodobne entitete arhetipske sence, prav toliko domače in prepoznavne kot tudi eksotične in nadrealne, odprte v brezčasje.
