Tiskane izdaje
Dramsko besedilo nemškega dramatika Wolframa Lotza (1981) Nekaj sporočil za vesolje (s podnaslovom Nahajamo se v eksploziji, jebači) je inspiracija samo po sebi, že na ravni branja (prevod Urška Brodar), kaj šele kot ideja za uprizarjanje.
Ta nenavadni, dramaturško natrgani tekst se upira zakonitostim časa, psihološke logike, sunkovito premetava prostorske koordinate, sodobnost spaja z zgodovino in neskončnost orbite z atomi. Je tu in zdaj ter hkrati nikjer in nikoli. Za sidrišče si jemlje kaos in prav zato, ker se dozdeva, da mu nič »naravnega« ni blizu, ker tako zblojeno pa življenje že ne more biti, je resničen, ganljiv in streznitven obenem.
Drama je tako imenovani hipertekst, preboden s stalnimi vdori povezav, simbolnih in paradoksalnih referenc, opombe (fusnote) zmorejo biti enakovreden člen celote, v svojem bistvu so vse prej kot pojasnjevalne, pač pa inteligentno ciničen komentar na blazen človekov um, notranje izmaličen od nasičenosti informacij. Delo je refleksija o (ne)razumevanju ustroja sveta in lucidna kritika družbe, individualizma, politike, religije, umetnosti in kapitalizma. In še zlasti gledališča v vsej njegovi pomenskosti.
Režija Sebastijana Horvata prav slednjo priložnost pograbi z vso silo, »neprilagodljivost« besedila pa, kakor da razume kot izvrstno metaforo za upodobitev danega aktualnega stanja, kjer plahni tudi moč kolektivne artikulacije gledališča. V nestabilno tkivo besedila poseže temeljito (ob dramaturgu Andražu Golcu), brez sprenevedanja, sarkastično, a zato nič manj strastno, največjo uslugo za optimalnost ustvarjalske izjave mu gotovo daje kontekst lokacije – Mala drama.
Če je avtor brutalen, ker brije norce iz revnih, debelih, žalujočih, vernih in rakavih ljudi, je režiser¬ kruto iskren v upodabljanju vseh naštetih »deviacij«, ki jih v »institucionalizirano buržoazijo« zaluča surovo, brez olepšav in s toliko večjo slastjo. Namreč, lika Luma in Purla (prototipa Beckettovih Vladimirja in Estragona) nista tu le kot znak zgodovinske reference, ampak predvsem kot odpadnika, malomarno odrinjena s strani družbe spektakla in površnega esteticizma.
Če se je bilo ob Beckettu grozljivo dotakniti absurdne brezupnosti življenja, se lahko ob katastrofalni perverznosti resničnostih šovov le še prekrižamo in jim priznamo premoč v upodabljanju človeške nizkotnosti.¬ Aljaž Jovanović (Lum) in Bojan Emeršič (Purl) sta kot nekakšna zgodovinska izmečka razcapana, tavajoča, zbegana, povrhu vsega pa si želita še skupnega otroka (kot poskus osmišljanja bivanja). V krčih neuspeha se boleče zvijata, medtem ko ob njiju poteka plastično evforičen proces predstavitve »sodobnega časa«.
Gregor Baković, Vodja poteka, markanten v vlogi gejevsko popeglanega »master of ceremonies« z ekstremno narcisoidnostjo niza svoje goste; od Wilhelma von Kleista (Blaž Setnikar), Rafinesqueja (Boris Mihalj) do Igorja Lukšiča (Rok Vihar), Debele ženske (Saša Mihelčič) in Samohranilca (Brane Grubar).
Vsak zase z intrigantnostjo udejanjajo kaotičen trk časov in identitet, uravnavajo neznosnost obstoječe praznine med preteklostjo in prihodnostjo, v vesolje (v nič?) sistematično pošiljajo svoja intimna sporočila, provocirajo etično tolerantnost; še bolj pa na žulj (gledališke in družbene) morale stopa igralska struktura šestih otrok in Sestre Inge (Veronika Drolc) kot preizkus sočutja do neozdravljivo bolnih, ki je hkrati prestreljen s srhljivostjo ironije.
Ob robu še brezčutna statičnost Nine Ivanišin kot umrle Samohranilčeve hčerke Hilde, kasneje pa kot posredovalke dolgoveznih, brez vsakršnega konteksta vijugavih opomb, ki v monotonosti vzbudijo približek ekstremne turobnosti in tesnobnega praznega toka.
Natančne prelomne rotacije odnosa med nastopajočimi in avditorijem so eliksir uprizoritve, ki dregne v lastno substanco in raziskovalno preizkuša vse ključne parametre: avtorja, ustvarjalce, občinstvo in produkcijsko institucijo. Od tod ostrina osupljivo neznanih atmosfer, strnitev vakuuma in vesolja v eno ter mesena igra, ki vrača teatru čar ¬nenadomestljivosti.
