Ocenjujemo: Neumnost Rafaela Spregelburda

Če bi kdo hotel kondicijsko preverjanje igralcev in garderoberjev, gledališki ekvivalent izčrpujočemu in ubijanju osebnosti namenjenemu drilu vojaških specialcev, če bi hotel poligon, kjer naj se kar najhitreje požene gledališki stroj, da bi videli njegovo obratovanje pri do konca navitih obratih in slišali morebitne zametkenapak, potem je mozaična Neumnost Argentinca Spregelburda, kakor jo režira Đilasova, prava ideja; simultanost dogajanja, preskok iz enega ambienta v drugega, interakcije med modeli, ki goljufajo igralnico, policaji, ki najdejo truplo plus pol milijona in se potem kregajo, koliko zapraviti, da jih ne bo takoj notranja, igralec z invalidno sestro, matematik, ki je razrešil problem in s tem omogočil naslednji korak v računalniški revoluciji, goljufa z umetninami, ki tako dobro lažeta o izvoru slike, da postajajo stvari resnične in se mrtvi kopičijo; vsi počez, en mimo drugega, pospešeno, vse bolj pospešeno. Ne nizanje vlog, temveč na preskok in poskok, montaža, ki naj razpre in morda tudi že količi prostor neizrekljivega.

Neumnost, poslovenila jo je Marjeta Prelesnik Drozg, je v različnih sociolektih spisana in žarnsko senzibilizirana igra o pohlepu in denarju, kot sestre sedmerčice spisana po upodobitvah naglavnih grehov Hieronymusa Boscha. Na področju znanosti, možak je ravno razrešil in v številke prelil Lorenzovo enačbo in bi jo zdaj deponiral v učenca, ker svet še ni dovolj zrel za kaj tako epohalnega, na področju umetnosti, kjer je na trgu stvar vredna toliko, kolikor jo najbolj p/o/etičen plača. Potem se odhakljane zgodbe prepletejo, uhajajo izpod nadzora, dokler razrešena teorija kaosa in sploh vsega ne dobi svojega naslovnika; invalidna punca na vozičku ožarjeno posluša kaseto z razrešeno teorijo in očitno postaja ne samo nosilec vsega znanja, ona je negibni gibalec in poslednja priča tega univerzuma.

Djilasova postavi dogajanje pred tipičen severnoameriški puščavski horizont, ki je analogija izpraznjenosti urbanih puščav in neonskih labirintov in lažnih ikon in napotil, z nekaj univerzalnimi prizorišči, stiliziranimi in priklicanimi iz raznih žanrov, od pocestnega filma do tarantinovščine in sodobne kavbojščine v sheppardovem stilu. Uprizoritveni stil se spogleduje z žanrsko občutljivostjo predloge ob zavesti, da žanri vedno nekje uhajajo in prehajajo in se plodijo po svoje; prizorišča so večinoma moteli in eksterierji, scenografinja je Ajda Vogelnik, v ta provizorična bivališča je postavljena igra pogoltnih in prevarantov vseh vrst, ki se jim preglednost in upravičenost njihovih dejanj postopno zmanjšuje, vse bolj so žrtve tempa in prekrivanja dogajanja, vdora motenj. Enako igralci; nemogoče je pisati o petindvajsetih vlogah, ki jih brez premora in navzkriž in nazaj, v permanentnem stampedu odigra pet igralcev in igralk, Marjuta Slamič, Ana Facchini, Miha Nemec, Andrej Zalesjak in Kristijan Guček, njihove vloge proti koncu tudi kostumsko prehajajo iz ene v drugo, kar je prispevek Maje Mirković, nosijo naslage prejšnjih in spomin nanje. Igra o koncu časov in fraktalnem prekrivanju je igralsko artikulirana in izvedena z dovršeno in dobro zadeto stilizacijo, kljub rahli začetni enigmatičnosti in neozemljenosti posameznih slik podprta z energično, požrtvovalno igro, ki jo postopno entropično uničuje narekovani tempo; izteče se odprto in zaokroži s povezovalno figuro najbolj pasivne in nepohlepne figure v igri, človeka poslednjih dni, ki bo v kaosu lahko uzrl red in se odrekel prisile /predpodstavke o/ urejenosti vsega.